Med najpomembnejšimi judovskimi središči srednje Evrope
Prisotnost Judov na področju Maribora je dokumentirana od zadnje četrtine 13. stoletja dalje. Skupnost se je razvila v jugovzhodnem delu mesta na obrežju Drave, kjer se je s časoma oblikovala judovska četrt z osrednjo ulico, sinagogo, obrambnim stolpom, obrednim kopališčem (mikve) in pokopališčem. Jedro skupnosti je bilo ob današnji Židovski ulici in Židovskem trgu.
Do začetka 15. stoletja se je Maribor razvil v eno najpomembnejših judovskih središč v prostoru današnje Slovenije, a tudi Srednje Evrope. V razširjeni in obnovljeni sinagogi je deloval eden najpomembnejših talmudskih učenjakov svojega časa, rabin Izrael Isserlein ben Petahja (ok. 1390–1460), kar kaže, da je bila skupnost vpeta tudi v širša intelektualna omrežja srednje Evrope in aškenaškega sveta. V začetku 15. stoletja naj bi skupnost štela okoli 300 ljudi, kar jo je uvrščalo med večje v regiji.
Judje so se v največji meri ukvarjali s trgovino. Trgovali so s hrano, z živili, začimbami, vinom, lesom, s krznom, svilo, z nakitom in dragocenimi kamni in delovali kot posredniki pri trgovini z nepremičninami. Dajali so posojila plemstvu, duhovščini, samostanom, meščanom, plemstvu in celo vladarjem, ti pa so jamčili za posojila s svojim premoženjem. Na ta način vzpostavljeni kreditni odnosi so omogočali financiranje gradnje in upravljanja posesti ter omogočali pretok kapitala v času, ko formalne bančne institucije še niso obstajale. Številne listine razkrivajo gosto mrežo judovskih finančnih in trgovskih stikov v širšem prostoru Štajerske in Koroške, in sicer v krajih, kot so Slovenj Gradec, Dravograd, Ptuj, Celovec itd. Njihove dejavnosti so mesto povezovale z območji severne Italije, habsburškega prostora in Ogrske.
Takšen razcvet je leta 1496 prekinil odlok Maksimilijana I. z ukazom o izgonu Judov s Štajerske in Koroške, zaradi katerega so se judovske družine zelo hitro razselile v številne smeri (Dunaj, Spodnja Avstrija, Moravska, Poljska ter jadranska in severnoitalijanska mesta). Nekateri so si nadeli priimek po svojem kraju izvora: Marpurg(er)/Marburg(er), v italijanskem prostoru Morpurgo, in tako s seboj ponesli spomin na izgubljene domove v Mariboru (Marburg).
Šele v drugi polovici 19. stoletja so se Judje ponovno naseljevali v Mariboru in drugih štajerskih mestih. Tokrat ne več kot strnjena skupnost, temveč kot družine in posamezniki, vključeni v mestno trgovsko in sploh poslovno življenje. Priseljevanje je spodbudila Kraljevnina Jugoslavija, ki je na zgodovinsko novi meji med Avstrijo in Jugoslavijo želela razviti industrijo.
Pred drugo svetovno vojno, z začetki v 20. letih, so tako Judje v Mariboru, čeprav številčno majhna skupnost, pomembno zaznamovali gospodarsko, zdravstveno, kulturno in družbeno življenje mesta: družine Doctor-Zucker, Marko Rosner, Viljem Löbl (Larič), Franc Mautner so soustvarjali vzpon mariborske tekstilne industrije in zaposlovali več tisoč delavcev; družini Kohnstein in Singer sta se ukvarjali z usnjarstvom in trgovino. Prihajali so tudi Judje iz drugih delov Jugoslavije, še posebej iz Hrvaške, ki so ustanavljali svoja lesarska, papirno-predelovalna, pa tudi prehrambena podjetja. Zraven so prihajale v Maribor družine specialnih inženirjev in strokovnjakov za to industrijo. Bile so tudi posebne zgodbe in usode: dr. Klara Doctor Kukovec, rojena v Hersonu v današnji Ukrajini, je bila kot prva zdravnica z zasebno prakso v Mariboru izjemen primer poklicne in ženske emancipacije; prakticirala je tudi še po vojni, praktično vse do svoje smrti leta 1980. Liza Hirsch Houlton, katere družina je pribežala v Maribor leta 1933, ker je bil oče družabnik v podjetju Mirim v Košakih, ki je proizvajalo čokolado, je med vojno postala edini slovenski glas radia BBC.
Leta 1941, ko je nemška nacistična okupacija zajela Štajersko, Gorenjsko in Koroško in jih priključila k Tretjemu rajhu, se je začelo hitro in učinkovito preganjanje Judov. Krhka prisotnost Judov se je tako v mestu še enkrat prekinila; po holokavstu se skupnost ni več obnovila.
Od srednjeveške judovske četrti do holokavsta
Začetki judovske naselitve
Prvi zanesljivi pisni podatki o Judih v Mariboru izvirajo iz obdobja med letoma 1274 in 1296, vendar se je njihovo priseljevanje najverjetneje začelo že prej, morda kmalu po tem, ko je Maribor sredi 13. stoletja pridobil mestne pravice. Nastanek skupnosti je treba razumeti v širšem okviru judovskih trgovskih naselbin in poti, ki so že v visokem srednjem veku povezovale Furlanijo, Koroško, Štajersko, Ogrsko in severnojadranska mesta.
Maribor je imel pri tem posebno lego. Stal je ob Dravi in na križišču poti, ki so vodile proti Gradcu in Dunaju, proti Koroški in Salzburgu, proti Ogrski ter prek slovenskega prostora proti Trstu, Benetkam in drugim severnoitalijanskim mestom. Judovski trgovci so bili vključeni v promet ljudi, blaga, denarja in informacij med temi območji, zato je njihova prisotnost postala pomemben del mestnega razvoja.
Skupnost je bila del širšega aškenaškega kulturnega prostora, vendar ni bila zgolj njegova oddaljena obrobna postojanka. V več generacijah je razvila lastne ustanove, lokalne običaje in svojo različico aškenaškega obreda, imenovano minhag Morpurk, mariborski običaj. Ta je spadal v štajersko različico avstrijskega aškenaškega obreda. Obstoj samostojnega lokalnega obrednega izročila kaže na dolgotrajnost, številčnost in kulturno samozavest skupnosti. Med drugim je bila v Mariboru zabeležena posebna navada razporejanja hanukijskih luči v smeri od severa proti jugu.
Judovska četrt ob Dravi
Večina Judov je živela v jugovzhodnem delu obzidanega mesta, med današnjim Glavnim trgom in Dravo. Središče njihovega življenja je bilo ob današnji Židovski ulici in Židovskem trgu, kjer je stala sinagoga. Četrt je obsegala približno štirideset hiš, ki so bile sprva večinoma lesene.
To območje ni bilo geto v smislu poznejših, prisilno zaprtih judovskih četrti. V njem so živeli tudi kristjani, Judje pa so posedovali hiše, vinograde, kmetije in druga zemljišča tudi zunaj četrti ter celo zunaj mestnega obzidja. Judovsko in krščansko prebivalstvo sta se srečevali pri trgovanju, najemanju posojil, upravljanju nepremičnin in vsakdanjem mestnem življenju.
V bližini četrti so bila Judovska vrata, prvič omenjena leta 1358, in obrambni stolp, ki ga danes poznamo kot Židovski stolp. Judje so morali sodelovati pri vzdrževanju in obrambi dela mestnega obzidja, ki je obdajal njihovo četrt. Omemba Judovskega stolpa je ohranjena iz leta 1465, poznejši dokumenti pa poznajo tudi Mali judovski stolp.
Sinagoga in ustanove razvite skupnosti
Mariborska sinagoga je ena redkih srednjeveških sinagog v srednji Evropi, ki se je v svojem temeljnem stavbnem jedru ohranila na prvotnem mestu. Arheološke in arhitekturne raziskave kažejo več faz gradnje in širitev, vendar popolna rekonstrukcija njene srednjeveške podobe ni mogoča. Sedanja podoba je rezultat zahtevne obnove v devetdesetih letih 20. stoletja, pri čemer nekatera vprašanja o prvotni orientaciji, obokih in notranji razporeditvi ostajajo odprta.
Sinagoga ni bila le prostor molitve. Bila je tudi kraj poučevanja, pravnih razprav, javnih objav in skupnostnega odločanja. Leta 1429 so bile v njej javno oznanjene zadeve, povezane s posojilnimi posli. Ob sinagogi je deloval bet midraš, prostor za študij Tore in rabinske literature, leta 1477 pa je dokumentirana gradnja posebne judovske šole.
Skupnost je imela pomembno knjižnico. Njena verska in pravna učenost ni bila omejena na lokalne potrebe, temveč je bila vključena v nadregionalno omrežje judovskih sodišč, šol in rabinskih avtoritet. Leta 1471 je rabin Josef Colon iz Mestreja mariborsko rabinsko sodišče, bet din, postavil celo nad sodišči v Gradcu in Salzburgu.
Ob Dravi je bilo tudi obredno kopališče, mikve, ki je uporabljalo tekočo oziroma naravno vodo in naj bi se ohranilo vse do 18. stoletja. Pokopališče je omenjeno leta 1367; to je bilo verjetno novo pokopališče, saj so bili ostanki nagrobnikov odkriti tudi bliže sinagogi. Zato lokacije najstarejšega judovskega pokopališča ni mogoče določiti popolnoma zanesljivo.
Razvita skupnost je imela lastne funkcionarje. O pomembnih vprašanjih je odločal svet skupnosti, izvoljen med davkoplačevalskimi člani. Parnasi so skrbeli za upravljanje in pobiranje davkov, kantor je vodil bogoslužje, šamaš pa je opravljal naloge skupnostnega uslužbenca, pričevalca in včasih tudi pisarja. V ohranjenih virih je mogoče prepoznati kar dvanajst različnih mariborskih rabinov.
Število prebivalcev in notranja podoba skupnosti
V času največjega razcveta je v Mariboru živelo do približno 250 Judov, kar je morda predstavljalo približno četrtino prebivalstva znotraj mestnega obzidja. Nekatere ocene, ki vključujejo tudi neposredno okolico mesta, govorijo o približno 300 ljudeh. Ker srednjeveški popisi niso ohranjeni, je treba te številke razumeti kot strokovne ocene, ne kot natančno statistiko.
Iz poslovnih in pravnih listin je do izgona mogoče poimensko prepoznati najmanj 146 Judov iz Maribora, vendar so v takšnih dokumentih nesorazmerno pogosto zastopani premožnejši moški. Revnejši člani, služinčad, otroci in večina žensk so v virih precej manj vidni. Med prepoznanimi osebami so bili trgovci, posojilodajalci, člani rabinskih družin in lastniki nepremičnin.
Kljub pomanjkanju virov je mogoče prepoznati tudi dejavno vlogo žensk. Judinje so sodelovale pri trgovanju in posojanju denarja, delale kot šivilje in tkalke ter opravljale naloge, povezane z mikvejem in pripravo umrlih žensk na pokop. Ohranjenih je več kot dvajset različnih ženskih imen; med njimi tudi Jana, Priba in Milka, kar kaže na stike z lokalnim slovanskim jezikovnim okoljem. Mariborski Judje so poleg hebrejščine in jidiša poznali tudi lokalne nemške in slovenske govore.
Trgovina, krediti in vsakdanje delo
Mariborski Judje so bili pomemben del mestnega in deželnega gospodarstva. Njihove dejavnosti so povezovale Maribor z Benetkami, Ancono, Trstom, Dubrovnikom, Prago, Ogrsko in Bosno. Trgovali so s tekstilom, lesom, vinom, oljem, sirom, konji, dragimi kamni ter uvoženimi živili, med drugim s sladkorjem in rižem s Krete.
Posebno pomembno je bilo kreditiranje. Posojila so najemali deželni knezi, plemstvo, škofje, samostani, meščani, trgovci in kmetje. Med dolžniki judovskih posojilodajalcev so bili salzburški nadškofje, škofje iz Krke in Bamberga ter mogočne plemiške rodbine, med njimi Goriški, Ortenburžani, Celjski in Turjaški. Posojila so bila zavarovana s hišami, polji, travniki, vinogradi, pridelkom ali celimi posestmi. Ob neplačilu so lahko upniki začasno postali lastniki zastavljenega premoženja, ki so ga navadno nato prodali.
Vendar srednjeveških Judov ne smemo predstavljati zgolj kot trgovce in posojilodajalce. Viri omenjajo krojače, mesarje, učitelje, zdravnike, izdelovalce pečatov in srebrnih predmetov, fizične delavce, vinogradnike, živinorejce in kmete. Judovski delavci so sodelovali tudi pri raztovarjanju lesa z dravskih splavov, redili koze, ovce, govedo in perutnino ter izdelovali in prodajali sir. Raznolikost njihovih dejavnosti je bila za aškenaški prostor nenavadno velika.
Israel Isserlein in mariborska judovska učenost
Najpomembnejša osebnost srednjeveške judovske zgodovine Maribora je bil Israel Isserlein ben Petahja, rojen okoli leta 1390 v Mariboru in umrl leta 1460 v Dunajskem Novem mestu. Čeprav starejša literatura kot kraj njegovega rojstva pogosto navaja Regensburg, novejše raziskave njegovo rojstvo umeščajo v Maribor. Bil je sin mariborskega rabina Petahje in je izviral iz ugledne rabinske družine.
Po dunajskem preganjanju in uničenju judovske skupnosti leta 1421, v katerem sta umrla tudi njegova mati in stric, se je vrnil v Maribor. Tu je deloval kot rabin, učitelj in pravni razsodnik. Že leta 1425 je bil v stiku z najpomembnejšimi učenjaki svojega časa, pozneje pa je deloval tudi v Dunajskem Novem mestu in pogosto potoval med obema mestoma.
Njegovo najpomembnejše delo je Terumat ha-Dešen, zbirka rabinskih odgovorov in odločitev, ki obravnavajo vprašanja bogoslužja, prehranskih predpisov, šabata, praznikov, zakonskega prava, trgovine, posojanja, dedovanja in skupnostnih odnosov. Drugo pomembno delo, Psakim u-Ktavim, so po njegovi smrti uredili njegovi učenci. Obe deli sta bili leta 1519 natisnjeni v Benetkah in sta pomembno vplivali na poznejšo kodifikacijo aškenaškega judovskega prava, tudi na komentarje in odločbe, vključene v Šulhan aruh.
Isserleinovi zapisi in delo njegovega učenca Josefa ben Mošeja, avtorja knjige Leket Jošer, omogočajo redek pogled v vsakdanje življenje srednjeveških Judov: v pripravljanje hrane, oblačenje, molitev, družinske odnose, trgovino, delo, bolezni, poroke, smrti in lokalne običaje. Zaradi tega Maribor ni pomemben le zaradi ohranjene sinagoge, temveč tudi zaradi izjemno bogatega pisnega pričevanja o judovskem življenju.
Kriza 15. stoletja
V drugi polovici 15. stoletja so se gospodarske in politične razmere začele slabšati. Štajersko so prizadeli vojaški spopadi, ogrski in osmanski vpadi, davčne obremenitve ter splošna gospodarska kriza. Krščanski trgovci in posojilodajalci so postajali vse močnejši tekmeci, cerkvene omejitve glede posojanja na obresti pa so se v praksi rahljale. Judje so zato izgubljali del gospodarskega prostora, na katerega so bili prej usmerjeni tudi zaradi omejitev pri drugih poklicih.
Hkrati so se krepili versko sovraštvo, pridige proti Judom in politične zahteve mest, plemstva ter deželnih stanov po omejitvi njihovih pravic. Kljub temu je pomembno, da za skoraj tristoletno zgodovino judovske skupnosti v Mariboru ni znan noben dokumentiran množični fizični napad na lokalne Jude. To ne pomeni, da diskriminacije ali sovražnosti ni bilo, temveč da je bila zgodovina mariborske skupnosti v primerjavi z mnogimi drugimi evropskimi kraji nenavadno dolgo brez dokumentiranega pogroma.
Izgon leta 1496
Po smrti cesarja Friderika III. so štajerski in koroški deželni stanovi povečali pritisk na njegovega naslednika Maksimilijana I. Na zborih v Mariboru leta 1494 in v Gradcu leta 1495 so mu ponudili finančno nadomestilo v zameno za izgon Judov. Maksimilijan je zahtevi ugodil in leta 1496 izdal odloka o izgonu Judov s Štajerske in Koroške. Kot zadnji rok za njihov odhod je bil določen 6. januar 1497.
Odločitev ni bila le posledica verskih predsodkov. Povezana je bila tudi z interesi dolžnikov, konkurenco krščanskih trgovcev in željo deželnih stanov, da prevzamejo gospodarski prostor ter se znebijo dolgov oziroma vpliva judovskih upnikov. Cesarju so stanovi za izgon obljubili finančno odškodnino. Izgon je tako združil gospodarske, politične in verske motive.
Mariborske judovske družine so se razselile v različne smeri: na Spodnjo Avstrijo in območje današnjega Gradiščanskega, na Moravsko in Poljsko, v Ljubljano, Trst, Gorico, Gradiško, Benetke, Padovo, Istro, Split in druga jadranska ter severnoitalijanska mesta. Nekateri so po izgonu iz Maribora ostali v Ljubljani do tamkajšnjega izgona leta 1515.
Priimki Marpurgo, Marpurg, Marburger in Morpurgo so v novih okoljih ohranjali spomin na mesto izvora. Posebej priimek Morpurgo je postal razširjen med judovskimi družinami v Italiji in ob Jadranu. V naslednjih stoletjih so njegovi nosilci postali trgovci, rabini, zdravniki, pisatelji in javni delavci v Trstu, Gorici, Padovi, Benetkah, Splitu in drugih mestih.
Po izgonu je bila sinagoga preurejena v cerkev vseh svetih. Pozneje je bila razsvetljena, uporabljena kot vojaško skladišče in nato kot zasebni gospodarski ter stanovanjski prostor. Njena prvotna funkcija je bila v mestnem spominu postopoma zabrisana, vendar je stavba preživela.
Več stoletij brez organizirane skupnosti
Po letu 1496 Judje na Štajerskem praviloma niso smeli trajno prebivati. Posamezni judovski trgovci so lahko prihajali na sejme ali zaradi poslov, vendar se organizirana skupnost ni obnovila. Omejitve so se začele postopoma rahljati šele v 19. stoletju, popolnejša državljanska enakopravnost pa je bila v avstrijskem delu habsburške monarhije dosežena z ustavnimi spremembami leta 1867.
V drugi polovici 19. stoletja so se v Maribor ponovno priseljevali posamezniki in družine judovskega rodu. Njihova skupnost ni bila nadaljevanje srednjeveške skupnosti in ni živela v ločeni četrti. Šlo je predvsem za trgovce, podjetnike, strokovnjake, zdravnike in uradnike, ki so se vključevali v meščansko življenje hitro razvijajočega se mesta.
Maribor po letu 1918
Po razpadu Avstro-Ogrske je Maribor postal del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Nova državna meja z Avstrijo je pomembno spremenila gospodarski položaj mesta. V dvajsetih in tridesetih letih je Maribor doživel močan razvoj tekstilne in drugih industrijskih panog, pri čemer so pomembno sodelovali tudi judovski podjetniki in strokovnjaki, pogosto priseljeni iz Avstrije, Češkoslovaške, Hrvaške, Madžarske, Nemčije in drugih delov srednje Evrope. Za številne je bilo mesto gospodarska priložnost, za nekatere pa po letu 1933 tudi začasno zatočišče pred nacističnim preganjanjem.
Judovsko prebivalstvo zunaj Prekmurja je bilo izrazito mestno, mobilno in razmeroma novo priseljeno. Skoraj polovica Judov, evidentiranih leta 1937, je imela tuje državljanstvo, tudi med jugoslovanskimi državljani pa jih je bilo veliko priseljenih iz Hrvaške in drugih delov države. Večina ni pripadala najbogatejšemu sloju, temveč meščanskemu srednjemu razredu, čeprav je bilo med njimi nekaj zelo premožnih industrialcev.
Tekstilna industrija in Marko Rosner
Najvidnejša osebnost judovskega gospodarskega življenja v Mariboru je bil Marko Rosner, eden vodilnih tekstilnih industrialcev v mestu. Bil je lastnik oziroma solastnik več tekstilnih podjetij in je zaposloval veliko število delavcev. V mariborskem spominu je ostal tudi zaradi dobrodelnosti in podpore socialnim ter kulturnim pobudam.
Poleg njega so bili s tekstilno industrijo povezani Doctor-Zucker, Viljem Löbl oziroma Larič, Franc Mautner in drugi podjetniki. Judovski lastniki, tehnični strokovnjaki in inženirji so sodelovali pri uvajanju strojev, organizaciji proizvodnje, pridobivanju kapitala ter povezovanju mariborskih tovarn s tujimi tržišči.
Njihovega pomena kljub temu ne smemo predstavljati, kot da je bila celotna mariborska tekstilna industrija judovska. Šlo je za pomemben, toda številčno omejen del širše industrijske preobrazbe mesta, v kateri so sodelovali podjetniki različnih narodnosti in veroizpovedi.
Druge gospodarske in poklicne poti
Judovski podjetniki so bili prisotni tudi v usnjarstvu, trgovini, lesni, papirni in živilski industriji. Družini Kohnstein in Singer sta bili povezani z usnjarstvom in trgovino, drugi priseljenci pa so ustanavljali ali vodili podjetja za predelavo lesa, papirja in hrane.
Med takšnimi podjetji je bila tudi tovarna Mirim v Košakih, ki je izdelovala čokolado in druge prehrambne izdelke. Z njo je bila povezana družina Hirsch, ki je v Maribor prišla po nacističnem prevzemu oblasti v Nemčiji.
Dr. Klara Doctor Kukovec
Med najpomembnejšimi osebnostmi mariborskega zdravstvenega in družbenega življenja je bila zdravnica Klara Doctor Kukovec. Rodila se je v Hersonu v tedanjem Ruskem imperiju, danes v Ukrajini, medicino pa je študirala v času, ko so imele ženske le omejen dostop do univerzitetnega izobraževanja in zdravniškega poklica.
V Mariboru je postala prva ženska z lastno zasebno zdravniško prakso. Delovala je predvsem na področju splošne medicine, ginekologije in porodništva ter postala prepoznavna osebnost mestnega zdravstvenega življenja. Njena življenjska pot priča tako o priseljevanju judovskih strokovnjakov v Maribor kot o boju žensk za enakopravnost v poklicih, ki so bili dotlej skoraj izključno moški.
Liza Hirsch Houlton
Liza Hirsch, pozneje Houlton, je s svojo družino leta 1933 prišla v Maribor, potem ko je nacistični režim v Nemčiji začel sistematično izločati Jude iz javnega in gospodarskega življenja. Njen oče je bil povezan s tovarno Mirim v Košakih.
Med drugo svetovno vojno je Liza Houlton delovala pri britanskem radiu in postala prepoznaven slovenski glas oddaj BBC. Njena zgodba povezuje Maribor z izkušnjo judovskih beguncev, zavezniško propagando in odporom proti nacizmu.
Begunci in naraščajoči antisemitizem
Po letu 1933 in zlasti po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938 je Maribor postal ena od poti, po katerih so judovski begunci poskušali vstopiti v Jugoslavijo ter nadaljevati pot proti Zagrebu, Trstu, pristaniščem ali Palestini. Mejni prehodi severno od Maribora so bili zato pomembni kraji reševanja, vračanja beguncev in tihotapljenja čez mejo.
Jugoslavija ni bila dosledno varno zatočišče. Oblasti so omejevale vstop beguncev, v javnosti in časopisju pa se je širil politični, gospodarski in verski antisemitizem. Leta 1940 je jugoslovanska vlada sprejela protijudovska predpisa, ki sta omejila sodelovanje Judov v trgovini z živili ter uvedla numerus clausus za judovske dijake in študente. Ti ukrepi so posegli tudi v življenje Judov v Sloveniji še pred nemško okupacijo.
Po nekaterih podatkih je bilo leta 1939 v Mariboru evidentiranih okoli 288 oseb judovske vere, vendar podatki niso popolni, saj niso zajemali vseh pokristjanjenih Judov, oseb judovskega porekla in beguncev. Za celotno jugoslovansko Slovenijo se ocene neposredno pred vojno gibljejo okoli tisoč oseb z daljšo povezavo s prostorom, ob vključitvi beguncev in pokristjanjenih Judov pa tudi višje.
Okupacija leta 1941
Po napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 je bila Spodnja Štajerska okupirana in dejansko priključena nacistični Nemčiji. Nacistične oblasti so želele območje čim hitreje ponemčiti in ga vključiti v rasno ter politično ureditev rajha. Judje so bili pri tem že od začetka opredeljeni kot skupina, ki v novem redu nima pravice do obstoja.
Preganjanje je bilo hitro. Judovsko premoženje je bilo popisano, zaseženo ali preneseno na tako imenovane arijske lastnike. Ljudje so izgubili podjetja, stanovanja, zaposlitev in državljanske pravice. Del tistih, ki so pravočasno razumeli nevarnost, je pobegnil proti Ljubljani, ki je bila sprva pod italijansko okupacijo, ali proti Zagrebu, Srbiji, Italiji in drugim krajem.
Tisti, ki niso pobegnili, so bili aretirani, izgnani ali deportirani. Nemške oblasti so poleti 1941 iz območij pod svojo oblastjo deportirale okoli 17.500 ljudi, večinoma Slovencev, med njimi pa praktično vse preostale Jude in Sinte. Nekateri Judje iz Maribora in drugih štajerskih mest so bili izgnani na Hrvaško ali v Srbijo, kjer so jih pozneje dosegli ustaško in nacistično preganjanje, množični poboji ter taborišča.
Zaradi razpršenosti beguncev, spreminjanja imen, državljanstev in verskih opredelitev ni vedno mogoče natančno ugotoviti usode vsake osebe. Nekateri so bili ubiti v Jasenovcu ali na Sajmištu, drugi v Auschwitzu in drugih nacističnih taboriščih, nekateri so umrli med begom ali v ilegali. Delu je uspelo preživeti v Italiji, Švici, Palestini, pri partizanih ali z uporabo lažnih dokumentov.
Uničenje skupnosti
Holokavst v Mariboru ni pomenil deportacije že stoletja organizirane verske občine, kakršni sta obstajali v Lendavi ali Murski Soboti. Pomenil pa je uničenje ponovno nastale judovske navzočnosti: družin, podjetnikov, zdravnikov, strokovnjakov, beguncev in otrok, ki so bili del mestnega življenja.
Nekateri mariborski Judje so pravočasno pobegnili, vendar se večina po vojni ni vrnila. Njihova podjetja so bila uničena, zasežena ali nacionalizirana, družine razpršene, številni sorodniki pa umorjeni. Le malo preživelih je imelo možnost ali željo ponovno začeti življenje v mestu, kjer je bila njihova predvojna družbena in gospodarska mreža razbita.
Po vojni se judovska skupnost v Mariboru ni obnovila. Ostali so posamezniki, spomini družin, arhivski dokumenti in nekdanja srednjeveška sinagoga, katere pravi pomen se je začel ponovno odkrivati šele desetletja pozneje.
Sinagoga kot preživela priča
Nekdanja sinagoga je skozi stoletja spreminjala namembnost: po izgonu je postala krščanska cerkev, nato skladišče, delavnica, klet, stanovanjski in gospodarski prostor. Med letoma 1992 in 2000 je bila obnovljena, leta 2001 pa odprta kot kulturno in razstavno prizorišče, posvečeno judovski dediščini. Danes jo upravlja Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor.
Stavba je ena redkih materialnih prič srednjeveškega judovskega življenja na prostoru današnje Slovenije. Vendar njena zgodovina ne pripoveduje le o ohranjenem spomeniku. Govori tudi o skupnosti, ki je več kot dve stoletji soustvarjala mesto, bila leta 1496 izgnana, se v novi obliki začela vračati v 19. stoletju in bila v času nacizma ponovno nasilno izbrisana.
Mariborska judovska zgodovina je zato zgodovina dveh prekinitev. Prvo je povzročil srednjeveški izgon, drugo holokavst. Med njima pa ostaja zgodba o učenosti, trgovanju, delu, selitvah, vključevanju in posameznikih, ki so Maribor povezovali s širšim evropskim judovskim svetom.
Sinagoga Maribor
Mariborska sinagoga sodi med najbolj dragocene še ohranjene priče judovske navzočnosti v srednjeveški Sloveniji. Stoji na Židovski ulici, tj. na robu nekdanjega mestnega jedra, in sicer tam, kjer se je judovska četrt naslanjala na jugovzhodni del mestnega obzidja. Njena lega ob Dravi ni bila zgolj praktična ali urbanistična, temveč tudi simbolna: stavba je bila del mestnega obrambnega pasu, obenem pa osrednji prostor skupnosti, ki je pomembno zaznamovala gospodarsko, versko in kulturno življenje srednjeveškega Maribora.
Po svojih merah je bila sinagoga izjemno prostorna. Njena notranjost je merila približno 16,2 metra v dolžino in 14,2 metra v širino, zato jo lahko uvrstimo med večje srednjeveške enoladijske sinagoge v srednji in jugovzhodni Evropi. Južna stran stavbe se spušča proti dravski terasi, severna pa sje danes zaradi poznejših urbanističnih sprememb dviguje na raven mestnega trga. Ta višinska razlika še vedno razkriva, kako močno je bila sinagoga vpeta v naravni relief, mestno obzidje in gosto pozidavo nekdanje judovske četrti.
Začetki sinagoge segajo v srednji vek. V starejših virih se pojavljajo domneve, da bi se lahko omenjala že v prvi polovici 13. stoletja, čepra je takšne omembe težko preveriti. Dolgo je za najstarejši zanesljiv vir veljal dokument iz leta 1429, v katerem je omenjena mariborska sinagoga. Kljub temu arhitekturne in zgodovinske okoliščine kažejo, da je stavba verjetno obstajala že ob koncu 13. stoletja. Zanesljivo pa je nastala po letu 1190, saj se njena južna stran naslanja na mestno obzidje iz tega obdobja.
Posebej pomemben je dokument z dne 4. novembra 1354, ki ga hrani Avstrijski državni arhiv na Dunaju. V njem se stavba imenuje Judenschul, torej judovska šola oz. sinagoga. Ta izraz je značilen za srednjeevropski prostor, kjer sinagoga ni pomenila le molilnice, temveč tudi prostor učenja, pravnega odločanja in skupnostnega življenja. Mariborska sinagoga je bila tako srce judovske skupnosti: v njej so molili, brali Toro, urejali skupnostne zadeve, razpravljali o sporih in potrjevali pravne ter gospodarske dogovore.
Njena vloga je presegala notranje življenje judovske skupnosti. V srednjeveškem Mariboru je bila sinagoga tudi prostor, kjer so se stikale judovske in krščanske pravne ter gospodarske prakse. Dokument iz leta 1354 opisuje primer, ko je mariborski mestni sodnik Nikolaj Petzolt na zahtevo odposlancev grofov Pfannberških prišel v sinagogo zaradi urejanja dolžniških obveznosti. Tam so iskali šamaša, služabnika sinagoge, ki je imel med drugim nalogo sklicevati člane skupnosti. Ker se pozvani Judje niso pojavili, so 3e meščani izdali zapečateno listino, s katero so potrdili, da družina Pfannberg nima več obveznosti do judovskih meščanov Maribora. Poznejši judovski responsi omenjajo celo posebne sedeže za krščanske goste v sinagogi, kar kaže, da je bila stavba tudi prostor nadzorovanega srečevanja različnih skupnosti.
Arheološke raziskave so pokazale, da je imela stavba več razvojnih faz. Najstarejši sledovi kažejo na romansko gradbeno jedro: ohranjeni so namreč ostanki zidov in 2 romanski okni, danes vključeni v zahodno preddverje. Ti elementi potrjujejo, da je na tem mestu že zgodaj stala pomembna sakralna stavba. Čeprav najstarejše faze ni mogoče v celoti rekonstruirati, obstaja velika verjetnost, da je bila že prvotna stavba namenjena sinagogalni rabi. V zgodovini objekta lahko razberemo 3 velike plasti: judovsko obdobje, krščansko preureditev in poznejšo posvetno uporabo.
Leta 1497 so bili Judje iz Maribora izgnani. Sinagoga ni bila porušena, temveč so jo kmalu spremenili v cerkev Vseh svetnikov. To preobrazbo sta omogočila Bernardino in Barbara Druckher, pripadnika premožnejšega mestnega sloja. Njuno ime se je ohranilo na prekladi renesančnega okna, ki je danes vzidano v severno fasado. Kot cerkev je nekdanja sinagoga delovala do sredine 16. stoletja, nato pa je začela postopoma izgubljati pomen in je propadala.
Vizitacijski zapisi razkrivajo, kako se je stavba spreminjala skozi stoletja. Leta 1592 so v njej omenjeni 3e oltarji, zvonovi iz njenega zvonika pa so bili prestavljeni na mestni stolp. Leta 1621 so bili oltarji, zakristija in stanovanje beneficiata opisani kot zanemarjeni. V 17. stoletju se je cerkev uporabljala le občasno; leta 1657 je bila v njej samo ena maša na leto. Leta 1703 je imela sicer 4i oltarje, a s je bila še vedno skromno opremljena (brez orgel, pevskega kora in večjih okrasnih elementov). Leta 1785 so jo v času jožefinskih reform ukinili, nato pa je skupaj z župniščem prešla v vojaško rabo in služila kot skladišče. V 18. stoletju so jo odkupili meščani, s čimer se je začelo dolgo obdobje njene posvetne uporabe.
O nekdanji podobi stavbe pričajo tudi zgodovinske vedute. Na Vischerjevi upodobitvi Maribora iz leta 1681 je mogoče razbrati nekdanjo judovsko četrt, Židovski stolp in stavbo nekdanje sinagoge, tedaj že cerkve Vseh svetnikov. Južna fasada je prikazana z oporniki in ozkimi šilastimi okni, na vzhodni strani pa je viden prizidek, ki spominja na prezbiterij. Na poznejši upodobitvi iz leta 1795, hranjeni v Pokrajinskem muzeju Maribor, se na južni strani že pojavljajo pravokotna okna, ki pričajo o nadaljnjih predelavah.
Notranjost stavbe ohranja pomembne sledi srednjeveške sinagoge. Arheologi so odkrili ostanke dveh gotskih portalov: eden je vodil iz preddverja v molilno dvorano, drugi v severni prizidek. Izkopavanja so razkrila tudi prvotno raven tal. Zaradi tega je danes vhod v molilno dvorano nekoliko dvignjen, nato pa se prostor rahlo spusti. Ta arhitekturni občutek prehoda iz višjega v nižji prostor je mogoče razumeti tudi simbolno, saj spominja na besede 130. psalma: »Iz globočine kličem k tebi, Gospod.« Ta psalm De profundis oz. Shir HaMa’alot ima posebno mesto v judovskem bogoslužju ob pomembnih praznikih.
Sinagoga je povezana tudi z učenim svetom srednjeveškega aškenaškega judovstva. V virih, povezanih z rabinom Israelom Isserleinom in njegovimi učenci, zlasti Josefom o. Joselinom ben Mosesom, se omenja mariborska sinagoga in njena oprema. Iz teh zapisov izvemo, da so bile nekatere tkanine okrašene s srebrnimi ali zlatimi nitmi. Osrednji prostor je zavzemalabima , ploščad za branje Tore, za molitev in javna oznanila. Bila je obdana z železno ograjo in dostopna z vzhodne ter zahodne strani. Isserlein zanjo uporablja tudi izraz dohen. V njegovih zapisih se pojavljajo tudi podatki o sedežih, hazzanu oz. kantorju, kohanih in obrednih navadah skupnosti. Sedeži v sinagogi so bili zasebna lastnina, lahko so se prodajali, v Mariboru pa so jih pogosto dedovali sinovi po očetih.
Posebnost mariborske sinagoge je bila tudi raba obredne svetlobe. V virih je omenjena hanukija, postavljena ob vzhodni steni na severni strani. Po pričevanju Isserleina in Josefa ben Mosesa je bil v Mariboru običaj, da so se hanukijske sveče prižigale od severa proti jugu. Omenjena je tudi ponovna uvedba menore, sedmerokrakega svečnika, kar kaže na bogato in specifično obredno kulturo skupnosti.
Današnja podoba sinagoge je rezultat več zgodovinskih plasti in konservatorskih posegov. Stavba je pravokotna, enoladijska in usmerjena proti vzhodu. Na severozahodni strani ima prizidek. Južno fasado podpirajo 3 stopničasti oporniki, med katerimi sta ozki šilasti okni. Severna stran zaradi višje ravni terena deluje manj izrazito. Gotski portal na tej strani je danes dostopen po stopnišču in leži približno meter nižje od sedanje ravni Židovske ulice. Vzhodna fasada je preprosta, z dvema dolgima šilastima oknoma in manjšim okroglim oknom, ki je nekoč osvetljevalo nišo za aron kodeš, omaro za svitke Tore.
V notranjosti so glavna molilna dvorana, zahodno preddverje in dvonadstropni severni prizidek. Molilna dvorana je enoladijska, razdeljena v dve poli z gotskim lokom in križnimi rebri. Vzhodna stena ohranja nišo, ki označuje mesto nekdanjega aron kodeša. Nad omaro za Toro je nekoč visela večna luč, ner tamid, simbol Božje navzočnosti, pred njo pa je bila zavesa parochet. Danes ti arhitekturni ostanki omogočajo obiskovalcu, da si predstavlja liturgično urejenost srednjeveškega prostora.
Pomembno poglavje v novejši zgodovini stavbe predstavljajo obnovitvena dela v 80. letih 20. stoletja. Takrat se je začelo sistematično prepoznavanje pomena nekdanje sinagoge kot izjemnega spomenika judovske in mestne dediščine. Posegi so prispevali k raziskovanju, dokumentiranju in zaščiti stavbe ter pripravili temelje za njeno poznejšo celovito prenovo. Zaključna obnova, ki sta jo financirala Mestna občina Maribor in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, se je končala leta 1999. S tem je stavba dobila nov javni pomne.
Po obnovi je v sinagogi začel delovati kulturni center, sprva pod okriljem Pokrajinskega muzeja Maribor. Do leta 2011 je program potekal v okviru muzeja, nato pa je bila ustanovljena samostojna ustanova Center judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor. Danes je to eden ključnih prostorov za raziskovanje, predstavljanje in ohranjanje judovske dediščine v Sloveniji.
Sodobna Sinagoga Maribor ni le muzejski objekt. Je prostor razstav, znanstvenih srečanj, predavanj, koncertov, pedagoških programov in kulturnih dogodkov. Deluje kot dokumentacijsko in informacijsko središče za judovsko zgodovino na Slovenskem ter kot prostor javnega dialoga o spominu, dediščini in večkulturnosti. Od leta 2006 koordinira Evropski dan judovske kulture v Sloveniji, sodeluje pri obeleževanju mednarodnega dneva spomina na žrtve holokavsta in razvija programe, posvečene šoi, judovski zgodovini ter pogumnim posameznikom, ki so med drugo svetovno vojno pomagali Judom.
Sinagoga Maribor je zato več kot obnovljen arhitekturni spomenik. Je kraj, kjer se prepletajo srednjeveška judovska učenost, mestna zgodovina, izkušnja izgona, krščanska preureditev, poznejša posvetna raba in sdanes kraj spomina. Njeni zidovi govorijo o skupnosti, ki je bila iz mesta izgnana, a je v tem prostoru pustila globoko sled. Danes ta stavba ponovno deluje kot prostor znanja, kulture in srečevanja in je eden najpomembnejših simbolov judovske dediščine v Sloveniji.
Rabin iz Maribora
Israel Isserlein ben Petahya in srednjeveški aškenaški svet
Israel Isserlein ben Petahya, znan tudi kot Israel iz Marpurka, Israel iz Neustadta ali Maharai, je ena najpomembnejših judovskih osebnosti, povezanih s srednjeveškim Mariborom. Rodil se je okoli leta 1390 in umrl leta 1460 v Dunajskem Novem mestu. V judovski zgodovini velja za enega najvplivnejših rabinov Svetega rimskega cesarstva v 15. stoletju in za eno osrednjih avtoritet poznega srednjeveškega aškenaškega sveta.
Njegovo življenje povezuje prostor današnje Slovenije z veliko intelektualno geografijo srednjeveškega judovstva. Maribor, v srednjeveških virih pogosto imenovan Marpurg ali Marburg, ni bil le mesto trgovine, denarništva in vsakdanjega judovskega življenja, temveč tudi del širše mreže rabinske učenosti. Judovske skupnosti Štajerske, Koroške, Kranjske, Avstrije, Moravske, Češke, Ogrske, Bavarske, Šlezije in Porenja so bile povezane z družinskimi vezmi, gospodarskimi stiki, rokopisi, učitelji, učenci in pravnimi vprašanji.
Srednjeveški aškenaški svet ni bil enotna politična tvorba, temveč kulturno-verski prostor, ki so ga povezovali hebrejska učenost, obredi v sinagogah, lokalni običaji, pravna tradicija in mreže osebnih odnosov. Judovske skupnosti so živele v mestih pod zaščito vladarjev, deželnih gospodov ali mestnih oblasti, vendar je bila ta zaščita pogosto krhka. Obdobja sorazmerne varnosti so se lahko hitro spremenila v nasilje, izgon ali uničenje. Prav v takšnih razmerah so rabini, kakršen je bil Isserlein, ohranjali kontinuiteto judovskega življenja.
Isserlein je pripadal ugledni rabinski družini. V virih je predstavljen kot sin rabina Petahye iz Maribora Povezan pa je bil tudi z drugimi pomembnimi učenimi družinami srednjeevropskega judovstva. Po zgodnji očetovi smrti se je njegovo izobraževanje nadaljevalo v učenih krogih, povezanih s Kremsom, Dunajem, Chebom oz. Egerjem in verjetno tudi z Italijo. Njegov stric Aaron Blümlein iz Kremsa oz Dunaja je bil med pomembnimi učitelji svojega časa.
Njegovo življenje je močno zaznamovala dunajska gezera leta 1421, eno najhujših preganjanj Judov v srednjeveški Avstriji. V teh dogodkih naj bi bila prizadeta tudi njegova družina; viri omenjajo smrt njegove matere in strica Aarona Blümleina. Po tej katastrofi se je Isserlein vrnil v Maribor, kjer je začel delovati kot rabin. Že leta 1425 je izpričano njegovo dopisovanje in druženje z drugimi učenjaki svojega časa, med drugimi z Anshelom iz Maribora. Maribor tako pstane kraj obnove judovske učenosti po eni najhujših kriz srednjeevropskega judovstva.
V drugi četrtini 15. stoletja je imela mariborska sinagoga izjemen pomen. V tem obdobju je občasno služila celo kot sedež vrhovnega rabinata za Štajersko, Koroško in Kranjsko. V tem okolju je deloval rabin Israel Isserlein ben Petahya, čigar učenost in modrost soa spoštovali daleč prek deželnih meja. Ta podatek je za razumevanje srednjeveškega Maribora ključnega pomena: mesto ni bilo obrobje, temveč vozlišče judovske učenosti v širšem alpsko-panonskem prostoru.
Isserlein je pozneje deloval tudi v Dunajskem Novem mestu, kjer je vodil ješivo in postal ena osrednjih rabinskih avtoritet svojega časa. Njegovi učenci so prihajali iz Avstrije, Češke, Moravske, Ogrske, Šlezije, Bavarske in Porenja. Med njimi so bili pomembni rabini, kot so Israel Bruna, Moses Mintz in Joseph ben Moses. Takšna mreža učencev kaže, da njegova učilnica ni bila zgolj lokalna ustanova, temveč del nadregionalnega aškenaškega sistema prenosa znanja.
Najpomembnejše Isserleinovo delo je Terumat ha-Deshen, zbirka rabinskih odgovorov ozi. t.i. responsov. Prvi del vsebuje 354 odgovorov na vprašanja s področja sinagogalnega, ritualnega, družinskega, civilnega in skupnostnega prava. Število 354 je povezano z gematrijo hebrejske besede deshen. Drugi del, Pesakim u-Ketavim, vsebuje 267 odločitev in pisem, med katerimi je pomemben delež posvečen zakonskemu in družinskemu pravu. Obe deli sta bili natisnjeni v Benetkah leta 1519, v času zgodnjega hebrejskega tiska, več desetletij po avtorjevi smrti.
Responsa so bila ena ključnih oblik judovske pravne literature. Posamezniki ali skupnosti so rabinu poslali vprašanje, rabin pa je nanj odgovoril na podlagi Talmuda, starejših rabinskih avtoritet, lokalnega običaja in konkretnih okoliščin. Takšni odgovori niso bili zgolj teoretična pravna mnenja, temveč praktična navodila za življenje. Obravnavali so soboto in praznike, kašrut, poroko in ločitev, družinsko čistost, poslovne odnose, dolgove, prisege, pogodbe, dedovanje, sinagogalni red in skupnostne obveznosti.
Posebna vrednost Isserleinovega dela je v tem, da povezuje halahično natančnost z občutkom za realnost skupnosti. Halaha pri njem ni oddaljeni sistem abstraktnih pravil, temveč način urejanja življenja v konkretnem svetu. V njegovih odgovorih se srečujejo Talmud, zgodnejše aškenaške avtoritete, lokalni običaji in življenjske okoliščine ljudi. Prav zato je Terumat ha-Deshen postal pomemben vir za poznejšo aškenaško prakso in za razlikovanje med aškenaškimi in sefardskimi običaji v kasnejših kodifikacijah judovskega prava.
Za Isserleina je bil posebej pomemben pojem minhag običaj. V aškenaškem judovstvu lokalni običaj ni bil zgolj navada, temveč normativni izraz skupnostnega spomina. Običaj je kazal, kako je skupnost skozi generacije živela svojo vero. Isserlein je znal spoštovati lokalno prakso, vendar jo je hkrati presojal skozi pravno inbesedilno izročilo. V tem je ena od značilnosti njegove veličine: znal je ohranjati izročilo, ne da bi jo spremenil v togost, in uporabljati pravo, ne da bi prezrl konkretne življenjske okoliščine.
Isserleinova osebnost razkriva širino srednjeveškega rabinskega ideala. Bil je talmudski učenjak, halahični razsodnik, učitelj, vodja ješive, arbiter med skupnostmi in moralna avtoriteta. Od skupnosti in posameznikov je zahteval strogo spoštovanje obrednega prava, hkrati pa socialno pravičnost ter poštenost pri poslu in v trgovini. To je pomemben korektiv stereotipnih predstav o srednjeveških Judih: Isserlein se je z denarništvom ukvarjal le obrobno in samo z majhnimi vsotami; njegova prava zapuščina je bila učenost, pravna presoja in duhovno vodstvo.
Kljub veliki avtoriteti je Isserlein svojo vlogo razumel s ponižnostjo. V več primerih se je podpisoval kot ha-katan ve-ha-tzair she-be-Israel — “majhen in mlad v Izraelu”. Ta podpis obiskovalcu približa osebno držo učenjaka, ki svoje avtoritete ni razumel kot oblast, temveč kot služenje zakonu, učenosti in skupnosti. V svetu, kjer je rabinska moč temeljila na zaupanju in učenosti, je bila takšna ponižnost del moralne legitimnosti.
Pomemben, pogosto spregledan del Isserleinovega sveta je tudi njegova žena Schoendlein. Viri jo opisujejo kot učeno žensko; pripisujejo ji celo halahični odgovor v jidišu o zakonih družinske čistosti, zapisan v imenu njenega moža. Ta podatek odpira pogled na manj vidno, a pomembno vlogo žensk pri prenosu verskega znanja v srednjeveških judovskih družinah.
Isserleinova učenost ni bila ozka. Poleg Talmuda, halahičnih virov in aškenaških običajev je poznal tudi kabalistična dela in sprejel nekatere mistične običaje. Viri omenjajo tudi njegovo seznanjenost s sodobno krščansko znanstveno literaturo. To ga umešča v širši intelektualni svet poznega srednjega veka, kjer so se judovska, krščanska, pravna, mistična in znanstvena izročila pogosto srečevala v istem kulturnem prostoru, četudi pod pogoji neenakosti in politične ranljivosti.
Njegova dela niso omejena samo na Terumat ha-Deshen. Z njim so povezana tudi Pesakim u-Ketavim, zbirka odločitev in pisem, Beurim, razlage k Rašijevemu komentarju Tore, 36 Shearimi I, delo o zakonih kašruta, ter Seder Gitin, priročnik za pripravo ločitvenih listin. Ta dela kažejo širino njegovega pravnega, pedagoškega in skupnostnega delovanja.
Pomen Terumat ha-Deshen se je po izumu tiska še povečal. Ko je bilo delo leta 1519 natisnjeno v Benetkah, je Isserleinova učenost prešla iz rokopisne kulture srednjega veka v tiskano kulturo zgodnjega novega veka. Knjiga je postala dostopna širšemu krogu rabinov in učenjakov, njeni odgovori pa so bili vključeni v poznejše zbirke in pravne razprave. Tako je rabin, povezan z Mariborom, postal del dolgotrajnega kanona aškenaške halahične tradicije.
Za zgodovino Judov na Slovenskem je Isserlein izjemnega pomena. Srednjeveška judovska zgodovina tega prostora se pogosto predstavlja predvsem z izgoni, izgubljeno skupnostjo, sinagogami, pokopališia in arhivskii fragmenti. Isserlein pa odpira drugačen pogled: kaže, da so bile judovske skupnosti tega prostora tudi nosilke visoke učenosti. Maribor ni bil le kraj, kjer so Judje živeli, trgovali in molili, temveč tudi mesto, povezano z eno najpomembnejših rabinskih avtoritet poznega srednjega veka.
Njegova povezava z Mariborom mesto umešča na zemljevid evropske judovske intelektualne zgodovine. Govoriti o Isserleinu kot o rabinu iz Maribora pomeni govoriti o Mariboru kot o delu velikega aškenaškega sveta — sveta knjig, vprašanj, odgovorov, običajev, sporov, učiteljev in učencev. To je bil svet, ki je živel v stalni napetosti med ustvarjalnostjo in ogroženostjo, med lokalno skupnostjo in nadregionalno mrežo, med ranljivostjo judovskega življenja in izjemno močjo judovske učenosti.
Israel Isserlein ben Petahya je umrl leta 1460 v Dunajskem Novem mestu, toda njegova zapuščina je živela naprej. Njegovi odgovori so ostali del rabinske pravnega izročila, njegova dela so tiskali in prepisovali, njegovo ime pa se je ohranilo v zgodovini aškenaškega judovstva. Za Maribor in za današnjo Slovenijo pomenia dokaz, da je bil ta prostor že v srednjem veku vključen v evropske judovske intelektualne tokove.
Isserlein zato ni le ime iz preteklosti. Je simbol srednjeveške judovske učenosti, ki je kljub preganjanjem, razseljevanju in politični negotovosti ustvarila trajna dela. Je rabin, ki povezuje Maribor z aškenaškim svetom. Je učitelj, čigar odgovori razkrivajo vsakdanje življenje judovskih skupnosti. Je avtoriteta, ki je znala združiti Talmud, običaj, pravo, etiko in skupnostno odgovornost. In je opozorilo, da se zgodovina Judov na Slovenskem ne začne šele z moderno dobo, temveč sega globoko v srednji vek — v čas sinagog, rokopisov, učencev, učiteljev in knjig, ki so preživele svoje avtorje.
Judje v Slovenj Gradcu
Pomembnost srednjeveškega Slovenj Gradca se kaže najprej v leta 1334 izpričani naselitvi Judov. Takrat se prvič omenja posojilodajalec Mojzes/Muš iz Slovenj Gradca. Pred Slovenj Gradcem so bili Judje na ozemlju današnje Slovenije naseljeni samo na Ptuju (verjetno 1286, gotovo 1311) ter v Mariboru (možno 1274/96, gotovo 1317) in Ljubljani (1326/27). Povod za Mušovo priselitev v Slovenj Gradcu je bila leta 1334 izpričana tamkajšnja kovnica (kovnice denarja so bile v 14. st. mnogo bolj redke kot so bile v 12. in 13. st. – s tem, da je v Slovenj Gradcu delovala kovnica tudi v 14. st. je izpričan takratni gospodarski pomen mesta) takrat najmočnejšega koroškega plemiča Konrada III. Aufensteinskega (†1338: ta plemič je za slovensko zgodovino znamenit tudi zato, ker je bil glavni tekmec gospodov Žovneških, bodočih grofov Celjskih, v boju za dediščino izumrlih grofov Vovbrških, med drugim tudi za Celje), sicer tudi od leta 1308 zastavnega posestnika Slovenj Gradca, gotovo pa tudi finančne potrebe njegovih vitezov (ne samo iz Slovenj Gradca in okolice, pač pa tudi iz Guštanja, danes Ravne na Koroškem). Zato ni presenetljivo, da se potem, ko je leta 1335 Aufensteinski izgubil Slovenj Gradec, Muš omenja v Slovenj Gradcu samo do leta 1338. Tudi sicer ohranjene listine ne kažejo prav velikega obsega Muševega poslovanja. Ohranjena pa je tudi listina, ki izkazuje, da so bili nekateri Muševi dolžniki pripravljeni vrniti dolg šele po bivanju v ječi (krški škof Lovrenc, študiral verjetno v Padovi, umrl na papeškem dvoru v Avignonu – torej za takratne čase precej razgledan mož, je leta 1335 postal zastavni posestnik Slovenj Gradca in kot takšen dal zapreti lokalna plemiča, ki sta slovenjgraškemu Judu Mušu »naredila škodo na premoženju in telesu« - torej ne samo, da mu nista hotela vrniti dolga, pač pa sta ga tudi fizično napadla). Naslednjih štirideset let se Judje v povezavi s Slovenj Gradcem omenjajo samo dvakrat in še to le posredno. Leta 1378 se prvič omenja Jud Menahem/Nahim iz Slovenj Gradca, ki se je prav tako kot njegov predhodnik ukvarjal s posojanjem denarja. Glede na njegovo prvo ohranjeno omembo, je verjetno, da se je Nahim priselil v Slovenj Gradec še v času po letu 1364, ko je bil ta zastavljen Kolonu V. Vuzeniškemu (†1374). Glede na to, da je bil zastavni posestnik Slovenj Gradca od leta 1374 Hugo VIII. Devinski (†1390), takrat eden najmočnejših plemičev med Dunajem in Trstom, bi pričakovali, da bo ta okoliščina ugodno vplivala na Nahimove posle. Ohranjene listine kažejo bolj na zaključevanje poslov. Zato ni presenetljivo, da se Nahim leta 1383 imenuje po Mariboru, bližnjem večjem in pomembnejšem mestu z takrat tudi močno judovsko skupnostjo (to pomeni tudi, da se je gospodarski pomen Slovenj Gradca v tem čas poslabšal). Nahim se v virih zadnjič omenja leta 1388 in s tem se zaključi 54-letna srednjeveška judovska zgodovina Slovenj Gradca. Število Judov, ki so v tem času živeli v Slovenj Gradcu je bilo gotovo zelo majhno, a vendar moramo računati na kakšnih deset oseb: poleg bankirjev omenjenih v listinah in njihovih v listinah neimenovanih družinskih članih (žena, otroci) so v Slovenj Gradcu živeli tudi Judje zaposlenih pri teh bankirjih, ki so bili gotovo revnejši, a so včasih tudi omenjeni v listinah. Dva dodatka iz področja kulturne zgodovine, sta povezana s hebrejskimi deli listin, ki so bile izstavljene pri denarnih poslih slovenjgraških Judov – večina besedila v listini je seveda bila v nemščini in gotici:
- v hebrejskih delih listin se navajajo krajevna imena zapisano fonetično v hebrejščini;
- pri podpisih prevladuje običajni judovski način imena: npr. Moše, sin Hananela, vendar vedno s kakšnim dodatno (»pesniško«) oznako ob očetovem imenu, npr. »Menahem, sin učenega Hananela, naj ga spomin pravičnih blagoslavlja« ali pa »Moše, sin učenega Hananela, njegov počitek je bil spoštovan v genizah (= shramba za izrabljene bogoslužne spise)«; najbolj zanimiv se mi zdi primer osebnega imena s citatom iz Svetega pisma: »libanonski osat (cf. 2 Kr 14,9) Hajim, sin učenega Hiskije, naj počiva v raju«.
Judovski nagrobniki s Ptuja
V lapidariju Pokrajinskega muzeja Ptuj–Ormož je ohranjen redek in dragocen del srednjeveške judovske dediščine Ptuja: 1 v celoti ohranjen judovski nagrobnik in 5 fragmentov 4 različnih nagrobnikov. Gre za kamnite priče skupnosti, ki je v srednjem veku živela v mestu, nato pa izginila iz njegovega vsakdanjega prostora. Njeni nagrobniki so po izgubi prvotnega pomena dobili novo, in sicer sekundarno rabo.
Eden od fragmentov je bil odkrit leta 1944 med arheološkimi izkopavanji v kapucinskem samostanu iz 17. stoletja zunaj mesta. To odkritje kaže, da so judovske nagrobnike po opustitvi oz. uničenju pokopališča uporabili kot gradbeni material. Takšna usoda ni bila nekaj redkega: kamni, ki so nekoč označevali grobove in hranili imena pokojnih, so bili iztrgani iz svojega verskega in spominskega okolja ter vključeni v novejše stavbe.
Najpomembnejši predmet v zbirki je v celoti ohranjen nagrobnik iz peščenjaka. Po obliki spominja na rimski nagrobni spomenik, po vsebini pa je nedvomno judovski. Izdelan je kot ravna kvadratna kamnita plošča z oblikovanim podstavkom in trupom. Na eni od širših strani je dobro berljiv hebrejski napis, na nasprotni strani pa ostanki latinskega napisa. Ta dvojnost odpira zanimivo vprašanje: zakaj so Judje ponovno uporabili kamen z latinskim napisom, ne da bi ga odstranili. Morda je šlo za praktično uporabo kakovostnega starejšega kamna, morda pa za običajno srednjeveško rabo že obstoječega materiala. Nagrobnik je podoben manjšemu oltarju, njegovo oblikovanje pa kaže na preplet starejših antičnih oblik in srednjeveške judovske spominske kulture.
Hebrejski napis na tem nagrobniku navaja, da je bil kamen postavljen nad glavo rabina Davida, sina Mojzesa. Umrl je 7. decembra 1343, na 1. danoz. na 20. dan meseca kisleva leta 104 po skrajšanem judovskem štetju. Napis se konča s tradicionalno formulo: naj bo njegova duša povezana v vez življenja. Besedilo je dragoceno tudi zato, ker kaže način kamnoseškega dela: klesarju je zmanjkalo prostora, zato nekatere besede oz. končnice manjkajo, občasno pa je na koncu vrstice zapisana samo prva črka nove besede, ki se nato nadaljuje v naslednji vrstici.
Drugi pomemben nagrobnik je ohranjen v dveh delih. Bil je vodoravno prelomljen po sredini, vendar sta se oba dela ohranila.Ker je spodnji levi rob spodnjega dela odlomljen, manjka zadnja beseda napisa.A kljub temu je mogoče razbrati bistvene podatke. Gre za nagrobnik ženske, ki je umrla 14. februarja 1327, na soboto, 22. dan prvega adarja leta 87 po skrajšanem judovskem štetju. Napis je izrazito žalosten in osebno obarvan: govori o krhkosti, izčrpanem telesu, veliki žalosti in odhodu žene v večno bivališče. Konča se z mislijo, naj bo njena duša shranjena v zakladnici življenja.
Ti ptujski nagrobniki so izjemni zato, ker ohranjajo imena, datume, jezik in spominske formule srednjeveških Judov. Hkrati razkrivajo tudi poznejšo usodo judovske dediščine: kamni, ustvarjeni za spomin, sopostali gradbeni material, njihovi napisi pa so preživeli le po naključju. Danes v muzeju ponovno dobivajo pomen, ki jim pripada. Niso več skriti v zidovih, temveč govorijo o srednjeveškem Ptuju kot mestu, v katerem je judovska skupnost imela svoje življenje, svoje mrtve, svoje učenjake in svoj jezik spomina.
Nagrobniki iz Ptuja so zato več kot le arheološki ostanki. So redki glasovi iz 14. stoletja, ki povezujejo hebrejsko pismenost, judovsko pogrebno tradicijo, srednjeveško mestno zgodovino in poznejše izbrisovanje judovske prisotnosti. V njih se srečata ohranitev in izguba: kamen je ostal, skupnost je izginila, napis pa še vedno priča.
Zanimivi Judje iz Maribora in Štajerske
Marko Rosner (1888–1969)
Marko Rosner je bil eden najpomembnejših judovskih podjetnikov, industrialcev in dobrotnikov v zgodovini Slovenije ter osrednja osebnost mariborske judovske skupnosti v prvi polovici 20. stoletja.
Rodil se je leta 1888 v Bukovini, tedaj delu Avstro-Ogrske monarhije. Leta 1905 se je preselil v Maribor, kjer je iz majhne trgovine s tekstilom zgradil eno največjih tekstilnih podjetij v severovzhodni Sloveniji. Njegova podjetja so zaposlovala približno tisoč ljudi, s čimer je postal eden največjih delodajalcev v mestu.
Rosner je veljal za izjemno naprednega in družbeno odgovornega podjetnika. Svojim zaposlenim je zagotavljal socialne ugodnosti, ki so bile za tisti čas izjemne, med drugim vrtec za otroke delavcev, rekreacijske površine in pokojninski sklad, ki ga je ustanovil z lastnimi sredstvi. Bil je tudi prvi donator novoustanovljene Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Kot vodilni predstavnik judovske skupnosti v Mariboru je podpiral raziskovanje judovske zgodovine mesta ter ohranjanje njegove bogate dediščine.
Po priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji leta 1938 je Maribor postal pomembna postaja na poti judovskih beguncev proti svobodi. Rosner je v sodelovanju z mednarodnimi judovskimi organizacijami organiziral pomoč, nastanitve in nadaljnje poti za begunce, ki so bežali pred nacističnim preganjanjem. Zaradi njegovega delovanja je bilo rešenih na tisoče življenj.
Po nemški okupaciji Jugoslavije leta 1941 je skupaj z družino pobegnil v Palestino. Po drugi svetovni vojni so jugoslovanske komunistične oblasti njegovo premoženje zaplenile in ga v odsotnosti obsodile na zaporno kazen. Kljub številnim prošnjam rehabilitacije ni dočakal.
Marko Rosner je umrl leta 1969 v Haifi v Izraelu. Danes velja za eno najpomembnejših osebnosti gospodarske, družbene in humanitarne zgodovine slovenskega judovstva – človeka, ki je svoje podjetniške uspehe povezal z globokim občutkom odgovornosti do skupnosti in pomoči preganjanim.
dr. Klara Kukovec (1883–1979)
Dr. Klara Kukovec, rojena kot Kaja Lea Doktor, je bila ena od pionirk ženskega zdravništva na Slovenskem ter prva zdravnica z zasebno zdravniško ordinacijo v Mariboru. Rodila se je leta 1883 v Hersonu v tedanjem Ruskem imperiju (danes Ukrajina) v premožni judovski družini. V času, ko je bil študij medicine ženskam skoraj nedostopen, je odšla na študij v Švico, kjer je leta 1908 doktorirala. Med študijem se je poročila s slovenskim inženirjem Jankom Kukovcem ter si ustvarila družino.
Leta 1911 je v Trstu odprla zasebno ordinacijo za ženske in otroške bolezni ter postala prva zdravnica v mestu. Po razpadu Avstro-Ogrske se je družina preselila v Maribor, kjer je leta 1919 odprla prvo zasebno zdravniško ordinacijo, ki jo je vodila ženska. Dolga leta je bila edina zdravnica med številnimi moškimi kolegi in si pridobila velik ugled zaradi strokovnosti, srčnosti in predanosti bolnikom.
Njeno življenje so zaznamovale vojne in preganjanje. Zaradi judovskega porekla je morala leta 1941 zapustiti Maribor in se z možem do konca vojne skrivati v Ljubljani. Nacistične oblasti so ji zaplenile stanovanje in ordinacijo, po vojni pa ji je premoženje nacionalizirala tudi nova oblast. Kljub temu je znova odprla zasebno ordinacijo in zdravila bolnike še v visoki starosti – paciente je sprejemala celo pri dvaindevetdesetih letih.
Njena sinova sta nadaljevala družinsko tradicijo služenja družbi. Mlajši sin, dr. Robert Kukovec (1910–1945), je postal izjemen kirurg. Po študiju medicine v Innsbrucku in na Dunaju se je specializiral v Zagrebu, Strasbourgu in Parizu. Med drugo svetovno vojno se je pridružil partizanskemu odporu, organiziral kirurško službo ter opravil številne zahtevne operacije v partizanskih bolnišnicah. Aprila 1945 so ga zajeli Nemci in ga tik pred koncem vojne usmrtili. Danes velja za enega najpomembnejših slovenskih partizanskih zdravnikov.
Dr. Klara Kukovec je umrla leta 1979 v Mariboru. Danes jo poznamo kot eno najpomembnejših osebnosti slovenske medicinske zgodovine, pionirko ženskega zdravništva ter simbol vztrajnosti, humanosti in predanosti zdravniškemu poklicu. Skupaj s sinom Robertom predstavlja družina Kukovec izjemen prispevek slovenskih Judov k razvoju medicine in humanizma v 20. stoletju.
Josip Kirbiš
Josip Kirbiš je bil pomemben podjetnik in industrijalec judovskega rodu, ki je v prvi polovici 20. stoletja zaznamoval gospodarski razvoj Celja.Podjetniško pot je začel leta 1919 in v času svojega življenja ustanovil kar 4 tovarne, od katerih so 3 uspešno delovale vse do nemške okupacije leta 1941, ko so vse njegove tovarne in celotno zasebno premoženje zaplenili.
Kirbiš je izhajal iz judovske družine, ki je bila del srednjeevropskega gospodarskega in kulturnega prostora. V času naraščajočega antisemitizma v medvojnem obdobju se je, kot mnogi drugi, soočal s pritiski asimilacije; verjetno je že pred 2. svetovno vojno spremenil priimek in se oddaljil od vidne judovske identitete, kar potrjuje tudi dejstvo, da se njegovo ime ne pojavlja v popisu iz leta 1937.
Leta 1920 je ustanovil podjetje Cinal, tovarno kovinskih izdelkov iz sodobnih zlitin. Posebnost proizvodnje je bila lahka cinkovo-aluminijeva zlitina, imenovana cinal, po kateri je tovarna dobila ime. V njej so izdelovali različne kovinske predmete: žlice, vilice in nože, pa tudi pečate iz svinca in kositra, klešče za plombiranje, obešalne sponke, kovinske črnilnike, pepelnike, možnarje in druge uporabne izdelke. V Celju je bila tovarna znana kot »tovarna žlic« in je veljala za tehnološko zelo napredno.
Njegovo zadnje podjetje je bila Celjska tovarna kvasa in slada, ustanovljena leta 1934. Tovarna je proizvajala krušni kvas, slad, sladno moko in sladni ekstrakt ter pomembno prispevala k razvoju živilske industrije.
Življenje Josipa Kirbiša se je tragično končalo v času nacističnega preganjanja Judov. Ob grožnji deportacije je doživel srčni napad in umrl. Njegova življenjska pot tako simbolno združuje podjetniški uspeh, prispevek k razvoju industrije ter usodo judovske skupnosti, ki je bila v času holokavsta skoraj v celoti uničena.
Leon Leopold Ružička
Leon Leopold Ružička je bil znanstvenik, numizmatik in industrijalec, ki je deloval v širšem srednjeevropskem prostoru Avstro-Ogrske onarhije. Njegova družina je izvirala iz Avstrije, starši pa so se preselili v Varaždin, kjer sejim je rodil Leon.
Poklicno se je uveljavil kot industrijalec na področju nafte in naftnih derivatov. Sprva je deloval v Trstu, nato pa kot upravnik naftnega podjetja v Bukarešti. Prav tam se je leta 1910 začel intenzivno ukvarjati z numizmatiko, ki je postala eno njegovih osrednjih življenjskih zanimanj.
Sistematično je zbiral antične kovance z območij Trakije in Mizije ter odkril in opredelil številne dotlej neznane tipe, variante in serije kovancev. Poleg tega je zbiral tudi svinčene uteži in trgovske uteži antičnih mest, zlasti iz Istrosa, Tomija in Kalatisa, ter jim posvetil posebne študije. Bil je dejaven član mednarodne znanstvene skupnosti: od leta 1913 je bil redni član Avstrijskega numizmatičnega društva, od leta 1925 pa tudi član Arheološkega inštituta v Sofiji. Objavil je številne strokovne razprave. Njegovo poslednjee delo Kovanci Pautalije pa je izšlo šele po njegovi smrti v Sofiji in obravnava kar 909 tipov in variant kovancev antičnega mesta Ulpia Pautalia.
Leta 1913 se je družina preselila v Dobrno, kjer je Ružička kupil vilo Aichelburg iz sredine 19. stoletja ter jo temeljito prezidal in razširil. Družina je v njej živela do začetka 2. svetovne vojne, ko so jih nemške oblasti izgnale, njihovo premoženje pa zaplenile.
Ružička je leta 1930 napisal tudi družinsko kroniko, ki sega v leto 1893; po njegovi smrti jo je nadaljeval sin Lothar. Leon Leopold Ružička je umrl leta 1931. Pokopan je na pokopališču Feuerhalle Simmering na Dunaju, kjer so i kasneje pokopalii tudi druge člane njegove družine.
Njegovo življenje povezuje podjetniška dejavnost, znanstvena radovednost in bogata zbirateljsko strast ter opozarja na kulturno povezanost srednje Evrope v prvi polovici 20. stoletja.
