Prekmurje

Srce judovskega življenja na slovenskem

Judovska skupnost v Prekmurju se je kot bolj stalna oblikovala v 18. stoletju v prostoru, ki je bil upravno, kulturno in gospodarsko tesno povezan z madžarskim svetom. Prav ta povezava je razlog, da se je judovsko življenje tu razvijalo drugače kot v osrednjih slovenskih deželah pod avstrijsko vlado, kjer je bila stalna judovska naselitev po izgonih dolgo omejena. Judje so se na širšem območju Murske Sobote naseljevali že v prvi polovici 18. stoletja; popisi za območje Zalske županije omenjajo judovske družine že v letih 1725, 1736, 1746 in 1798.

V 19. stoletju je Prekmurje postalo najvidnejše in številčno najmočnejše središče judovskega življenja na ozemlju današnje Slovenije. Skupnost je rasla v mestih in trških središčih, ob sejmih, trgovskih poteh in storitvah, kjer so bili ključni menjava, obrt, gostilničarstvo, tiskarstvo, bančništvo in posredništvo med podeželjem in urbanim gospodarstvom. Leta 1853 je v Murski Soboti živelo 180 Judov, v Dolnji Lendavi pa 120; največje število Judov v Prekmurju je bilo okoli leta 1880, ko jih je bilo več kot 1.000.

Lendava, Murska Sobota in Beltinci so se oblikovali kot ključna središča judovskega življenja. Leta 1852 je Murska Sobota postala sedež samostojnega rabinata, ki je obsegal 6 naselij: Mursko Soboto, Andrejce, Bodonce, Cankovo, Ivanovce in Tešanovce. Leta 1860 je bila v Beltincih zgrajena sinagoga, 21. marca 1890 pa je bila judovska skupnost v Murski Soboti tudi uradno in pravno ustanovljena.

V Murski Soboti so obstajale 3 sinagoge. Zadnja, že moderna sinagoga, zgrajena v letih 1907–1908 po načrtih arhitekta Lipóta Baumhorna, je bila simbol razvoja in samozavesti skupnosti ter njene vpetosti v regionalno gospodarstvo. Bila je velika opečnata stavba s prostorno molilnico, galerijo za ženske, bogato notranjo opremo in orglami; odprta je bila 31. avgusta 1908. Po vojni pa so jo leta 1954 porušili.

Člani judovske skupnosti so bili dobro organizirani. Imeli so razvito mrežo institucij in družbenih vezi. Od leta 1887 je v Murski Soboti delovala judovska šola z nemškim učnim jezikom; konec 19. stoletja so nastala tudi pomembna društva: leta 1882 Društvo judovskih žena, leta 1883 Chevra Kadisha, judovsko pogrebno društvo,  leta 1892 pa Judovsko mladinsko društvo. Judje so živeli zlasti ob današnji Slovenski ulici, osrednji trgovski ulici mesta, kjer so bile trgovine, tiskarna, lekarna in gostilna.

Pomembno vlogo so imeli tudi pri širjenju informacij, pismenosti in kulture. Zgovoren je primer družine Balkányi: Ernő/Ernest Balkányiml. je imel v Lendavi papirnico in tiskarno ter podružnico v Murski Soboti; v določenem obdobju sta bili to redki oziroma celo edini tiskarni v Prekmurju. Iz soboške sinagoge se je ohranila tudi Tora iz 19. stoletja, pergamentni zvitek s 13 listi, dolg 725 centimetrov, kar je dragocen ostanek nekdaj žive skupnosti.

Lendava je bila od konca 18. stoletja do holokavsta edini slovenski štetl, središče najpomembnejše judovske skupnosti na Slovenskem, katere člani so bili nosilci gospodarske pobude ter soustvarjalci kulturnega in družbenega razvoja Prekmurja; po njenem uničenju leta 1944 so za tem bogatim svetom ostali predvsem nagrobniki, družinske zgodbe in na pol pozabljena imena.

V popisu iz leta 1937 je bilo v Dravski banovini popisanih 820 prebivalcev judovske vere; težišče skupnosti je bilo še vedno v Prekmurju, predvsem v Murski Soboti in Lendavi. Od leta 1929 je murskosoboška judovska skupnost postala sedež oz. osrednja skupnost za večino Judov na ozemlju Slovenije, razen območja Dolnje Lendave, Čakovca in Preloga. Leta 1941 je madžarski popis na območju Prekmurja zajel le še 438 Judov judovske in nejudovske veroizpovedi, kar kaže, kako močno se je skupnost že pred deportacijami zmanjšala.

Zadnji murskosoboški rabin je bil dr. Lazar Roth, Slovak po rodu, ki je v mesto prišel leta 1926. Živel je v rabinovi hiši za sinagogo, imel bogato knjižnico, slovel kot odličen govornik, filozof in poliglot; pridigal naj bi v 5 jezikih, govoril pa naj bi jih 10. Njegova usoda simbolizira konec soboške skupnosti: 26. aprila 1944 je moral skupaj z drugimi Judi v sinagogo, od koder so jih prek Čakovca in Nagykanizse deportirali v Auschwitz.

Zgodovina prekmurskih Judov se je tragično prelomila leta 1944. Po madžarski okupaciji in nato nemški zasedbi Madžarske so okupacijske oblasti 26. in 27. aprila 1944 judovsko prebivalstvo iz Murske Sobote, Lendave in okolice zbrale v obeh sinagogah. Nato so ljudi deportirali v taborišča, predvsem v Auschwitz, kjer so ogromno večino njih umorili že pred koncem maja 1944.

Po holokavstu se prekmurska judovska skupnost ni nikoli več obnovila. Kljub temu Prekmurje ostaja osrednji prostor zgodovine Judov na Slovenskem: kraj, kjer je bila skupnost najštevilčnejša, najbolje organizirana in najgloblje vpeta v lokalno življenje, ter kraj, kjer je bil njen zločinski konec med holokavstom najbolj množičen in sistematičen.

Lendava – judovski štetl Prekmurja

Zgodovina lendavskih Judov ni obrobna zgodba mesta – je del zgodovine njegove modernizacije. Od konca 18. stoletja je judovska skupnost pomembno zaznamovala razvoj Dolnje Lendave. Njeni člani so bili trgovci, gostilničarji, obrtniki, zdravniki in podjetniki; ustanovili so judovsko šolo, sodelovali pri nastanku prve hranilnice ter soustvarjali gospodarsko in kulturno podobo mesta. V večjezičnem prostoru Prekmurja so povezovali madžarski, slovenski in širši srednjeevropski svet. Sinagoga, zgrajena leta 1866, je bila središče tega življenja – prostor molitve, učenja in skupnosti. Aprila 1944 je bil ta svet skoraj v celoti uničen v holokavstu. Danes lendavska sinagoga ostaja ena redkih ohranjenih prič judovske navzočnosti v Sloveniji ter opominja na pomemben prispevek skupnosti, brez katere zgodovine Lendave ni mogoče razumeti.

Začetki judovske naselitve v Prekmurju

Prekmurje – drugačna zgodovina slovenskega judovstva

Zgodovina Judov v Prekmurju se bistveno razlikuje od zgodovine judovskih skupnosti v drugih delih današnje Slovenije. Medtem ko so bili Judje ob koncu srednjega veka izgnani iz Kranjske, Štajerske in Koroške ter se tja vse do 19. stoletja niso smeli trajno vrniti, je bilo Prekmurje vse do leta 1918 del Ogrskega kraljestva. Zaradi drugačnega političnega in pravnega razvoja se je tukaj oblikovala edina številčnejša in neprekinjena judovska skupnost na ozemlju današnje Slovenije.

Prav zato zgodovina Judov v Prekmurju ni nadaljevanje srednjeveškega judovstva Maribora ali Ljubljane, temveč del zgodovine ogrskih Judov. Njene korenine segajo v širši prostor zahodne Ogrske, današnje Madžarske, Gradiščanske, Slovaške in Hrvaške, od koder so v 18. stoletju prihajale prve judovske družine.

Čeprav so bili Judje v Prekmurju vedno številčna manjšina, so v naslednjih dveh stoletjih razvili najmočnejšo mrežo judovskih verskih občin, sinagog, šol in dobrodelnih ustanov na Slovenskem ter pomembno prispevali h gospodarskemu in kulturnemu razvoju pokrajine.

Pokrajina na stičišču svetov

Prekmurje je ležalo na pomembnem križišču srednjeevropskih trgovskih poti. Na zahodu ga je od Štajerske ločevala reka Mura, proti vzhodu pa je bilo odprto proti zahodni Ogrski. Skozi pokrajino so potekale poti, ki so povezovale Dunaj, Gradec, Szombathely, Nagykanizso, Budimpešto, Varaždin in Zagreb.

Regija je bila izrazito večkulturna. V njej so živeli Slovenci, Madžari, Nemci, Hrvati in Judje, različni jeziki pa so se prepletali v vsakdanjem življenju, trgovini in upravi. Prav ta odprtost je ustvarjala ugodne razmere za razvoj trgovine in podjetništva.

Pretežno kmetijsko gospodarstvo je potrebovalo ljudi, ki so povezovali lokalno proizvodnjo z večjimi trgi. To vlogo so pogosto prevzele judovske družine, ki so s svojimi sorodstvenimi in poslovnimi povezavami segale daleč preko meja Prekmurja.

Prve judovske družine

Prve zanesljive omembe Judov v Prekmurju segajo v prvo polovico 18. stoletja. Sprva so šlo le za posamezne družine, ki so se ukvarjale predvsem s trgovino, zakupništvom in gostinstvom.

Za Dolnjo Lendavo viri že leta 1725 omenjajo judovsko prebivalstvo, posamezne zgodnje omembe pa poznamo tudi za Domanjševce in druge kraje ob madžarski meji. Te družine še niso predstavljale organiziranih verskih občin, temveč posamezne naseljence, katerih bivanje je bilo odvisno od dovoljenja zemljiških gospodov.

Večina jih je prihajala iz bližnjih krajev zahodne Ogrske. Selili so se po ustaljenih družinskih in trgovskih poteh ter iskali okolja, kjer so lahko opravljali dejavnosti, ki jih je lokalno gospodarstvo potrebovalo.

Zakaj so prihajali prav v Prekmurje?

V 18. stoletju je bilo Prekmurje gospodarsko manj razvito kot večja mesta habsburške monarhije, vendar je ponujalo številne poslovne priložnosti. Plemiški veleposestniki so potrebovali zakupnike gostiln, mlinov, žganjarn, mitnic in drugih gospoščinskih pravic, razvijajoči se trgi pa izkušene trgovce.

Judovske družine so se ukvarjale z odkupom žita, vina, živine, kože in perutnine ter s prodajo tekstila, železnine, soli, petroleja in drugega blaga. Postale so pomembna vez med prekmurskim podeželjem in večjimi srednjeevropskimi trgi.

Njihova gospodarska dejavnost ni bila omejena na trgovino. Delovali so kot gostilničarji, obrtniki, posredniki in pozneje tudi kot podjetniki, tiskarji, zdravniki, farmacevti in odvetniki.

Pravni položaj

Položaj Judov v Ogrskem kraljestvu ni bil enakopraven, vendar je bil ugodnejši kot v številnih drugih delih habsburške monarhije.

Pravica do naselitve je bila odvisna od dovoljenja zemljiških gospodov, Judje pa so plačevali posebne davke in zanje so veljale različne omejitve glede posesti zemljišč in opravljanja nekaterih poklicev.

Pomemben korak naprej so predstavljale reforme Jožefa II. Njegov tolerančni patent iz leta 1783 ni prinesel popolne enakopravnosti, vendar je omogočil širše vključevanje Judov v gospodarstvo, šolstvo in javno življenje. Hkrati je spodbudil sprejem stalnih priimkov ter večjo uporabo državnih jezikov.

Te spremembe so pospešile priseljevanje judovskih družin v Prekmurje in omogočile nastanek prvih trajnejših skupnosti.

Od posameznih družin do organiziranih skupnosti

Do konca 18. stoletja je bilo judovsko prebivalstvo še razmeroma maloštevilno, vendar se je hitro povečevalo. Družine niso več prihajale le posamezno, ampak so se začele povezovati v verske občine.

Sprva so bogoslužje opravljali v zasebnih hišah. Ko je bilo odraslih judovskih moških dovolj za redno skupno molitev, so ustanovili prve molilnice, uredili pokopališča in začeli zaposlovati verske učitelje ter ritualne klavce.

Iz teh skromnih začetkov so se razvile skupnosti, ki bodo v 19. stoletju zgradile sinagoge, ustanovile rabinate, šole in dobrodelna društva.

Trije stebri prekmurskega judovstva

V začetku 19. stoletja so se kot osrednja središča judovskega življenja dokončno uveljavili Dolnja Lendava, Murska Sobota in Beltinci.

Vsako od teh naselij je razvilo svojo versko občino, pokopališče, pozneje sinagogo in številne skupnostne ustanove. Med njimi so obstajale tesne sorodstvene, gospodarske in verske povezave, hkrati pa so bile vse vključene v širšo mrežo judovskih skupnosti zahodne Ogrske.

Do druge polovice 19. stoletja je v Prekmurju živela največja in najbolje organizirana judovska skupnost na ozemlju današnje Slovenije.

Več kot priseljenci

Čeprav so prve generacije prišle iz sosednjih ogrskih pokrajin, so Judje kmalu postali neločljiv del prekmurske družbe.

Njihove trgovine, gostilne, delavnice in podjetja so postali sestavni del mestnega življenja. Njihovi otroci so odraščali skupaj z vrstniki različnih narodnosti, govorili več jezikov in sodelovali pri razvoju lokalnega gospodarstva.

V naslednjih dveh stoletjih so Judje pomembno prispevali k modernizaciji Prekmurja. Njihova zgodovina zato ni zgodovina skupnosti, ki bi živela na obrobju družbe, temveč zgodovina ljudi, ki so soustvarjali podobo pokrajine.

Sklep

Začetki judovske naselitve v Prekmurju predstavljajo eno najpomembnejših poglavij zgodovine slovenskega prostora. V času, ko je bila trajna judovska navzočnost v večini slovenskih dežel še vedno onemogočena, so se vzhodno od Mure že oblikovale skupnosti, ki so postale nosilke gospodarskega razvoja, verskega življenja in kulturne raznolikosti.

Iz teh prvih družin so zrasle judovske občine Murske Sobote, Dolnje Lendave in Beltincev – skupnosti, ki so v 19. stoletju postale srce judovskega življenja na ozemlju današnje Slovenije. V naslednjem poglavju bomo spremljali njihov razvoj v organizirane verske občine, nastanek sinagog, rabinatov, šol in drugih ustanov, ki so oblikovale življenje prekmurskih Judov skoraj dve stoletji.

Nastanek judovskih skupnosti v Prekmurju

Od posameznih družin do organizirane skupnosti

V začetku 18. stoletja so judovsko navzočnost v Prekmurju predstavljale le posamezne družine, razpršene po trgih in vaseh. Njihovo življenje je bilo tesno povezano z gospodarskimi potrebami lokalnega okolja, njihova verska organizacija pa je bila še zelo skromna. Bogoslužje je potekalo v zasebnih hišah, verske obrede so pogosto vodili najbolj izobraženi člani skupnosti, za pomembnejše verske potrebe pa so bili odvisni od bližnjih judovskih občin na zahodnem Ogrskem.

Za nastanek prave judovske občine ni zadostovala zgolj prisotnost več judovskih družin. Skupnost je morala biti dovolj številčna in gospodarsko stabilna, da je lahko vzdrževala prostor za bogoslužje, pokopališče, verske učitelje, ritualnega klavca (šoheta) in pozneje tudi rabina. Šele tedaj je nastala kehila – organizirana judovska verska občina, ki je skrbela za versko, socialno in kulturno življenje svojih članov.

V drugi polovici 18. stoletja so bili ti pogoji postopoma izpolnjeni v treh krajih, ki bodo v naslednjih skoraj dvesto letih predstavljali jedro judovskega življenja v Prekmurju: Dolnji Lendavi, Murski Soboti in Beltincih.

Dolnja Lendava – najstarejše središče

Najstarejša in dolgo časa najpomembnejša judovska skupnost na ozemlju današnje Slovenije se je razvila v Dolnji Lendavi.

Mesto je ležalo na pomembni prometni poti med Nagykanizso, Zalaegerszegom, Varaždinom in notranjostjo Ogrske. Ta lega je ustvarjala ugodne pogoje za trgovino z žitom, vinom, živino in drugim blagom, zato so se tukaj že zgodaj naselile judovske trgovske družine.

Do začetka 19. stoletja je skupnost že premogla pokopališče, organizirano bogoslužje in lastno versko upravo. Leta 1866 je bila zgrajena nova sinagoga, ena najlepših sinagog na območju današnje Slovenije. S svojo elegantno poznoklasicistično arhitekturo ni bila le versko središče, temveč tudi izraz samozavesti skupnosti, ki je v tem času dosegla gospodarski in kulturni razcvet.

Okoli sinagoge so delovali rabinat, verska šola, dobrodelna društva in številne druge ustanove. Dolnja Lendava je postala osrednje versko središče judovskega prebivalstva jugovzhodnega Prekmurja ter pomembna povezava z judovskimi občinami zahodne Ogrske.

Posebnost lendavske skupnosti je bila njena izrazita gospodarska dejavnost. Judovski podjetniki so pomembno prispevali k razvoju trgovine, gostinstva, bančništva, tiskarstva in zgodnje industrije ter odločilno vplivali na razvoj mesta v sodobno trgovsko središče.

Murska Sobota – srce prekmurskega judovstva

Če je bila Dolnja Lendava najstarejša skupnost, je Murska Sobota v drugi polovici 19. stoletja postala njeno najpomembnejše versko, gospodarsko in kulturno središče.

Mesto se je hitro razvijalo kot upravno središče Prekmurja. Z razvojem trgovine, obrti in javnih ustanov je naraščalo tudi število judovskih prebivalcev. Občina je kmalu postala dovolj velika, da je lahko vzdrževala lastnega rabina, versko šolo in številne dobrodelne ustanove.

V zgodovini mesta so stale tri sinagoge. Zadnja, zgrajena med letoma 1907 in 1908 po načrtih znamenitega budimpeštanskega arhitekta Lipóta Baumhorna, je sodila med najlepše sinagoge srednje Evrope. Baumhorn je načrtoval več kot dvajset sinagog po celotni nekdanji Avstro-Ogrski in velja za najpomembnejšega arhitekta sinagog svojega časa.

Murskosoboška sinagoga je združevala historicistične in secesijske prvine z orientalističnimi motivi, značilnimi za srednjeevropsko judovsko arhitekturo. Njena mogočna kupola, bogata notranjost, galerija za ženske in reprezentativna fasada so pričale o samozavesti skupnosti na začetku 20. stoletja.

Po drugi svetovni vojni sinagoga ni bila porušena zaradi vojnih poškodb, temveč leta 1954 po odločitvi tedanjih oblasti. Njeno uničenje danes velja za eno največjih izgub slovenske judovske kulturne dediščine.

Beltinci – pomembno regionalno središče

Tretjo pomembno judovsko občino so razvili Beltinci.

Čeprav je bila skupnost manj številčna od lendavske in soboške, je imela pomembno gospodarsko in versko vlogo. Judovske družine so bile dejavne predvsem v trgovini z živino, žitom, vinom in tekstilom, številne pa so upravljale gostilne in trgovine.

Leta 1860 je bila zgrajena beltinska sinagoga, okoli katere se je razvilo živahno versko življenje. Skupnost je vzdrževala tudi pokopališče, dobrodelne ustanove in verski pouk.

Čeprav Beltinci nikoli niso postali tako veliko središče kot Murska Sobota ali Dolnja Lendava, so predstavljali pomemben del mreže prekmurskih judovskih občin in tesno sodelovali z obema večjima skupnostma.

Mreža manjših skupnosti

Poleg treh osrednjih občin so judovske družine živele tudi v številnih drugih krajih Prekmurja.

Najdemo jih v Turnišču, Dobrovniku, Črenšovcih, Cankovi, Radencih in drugih naseljih. Večina teh krajev ni imela lastnih sinagog ali rabinov, temveč so bili njihovi prebivalci versko povezani z večjimi občinami v Murski Soboti ali Dolnji Lendavi.

Takšna organizacija je bila značilna za celotno Ogrsko. Večje občine so zagotavljale rabina, versko sodišče in izobraževanje, manjše skupnosti pa so ohranjale vsakdanje versko življenje v domačem okolju.

Nastanek skupnostnih ustanov

Ko so skupnosti postajale številčnejše, so začele ustanavljati institucije, brez katerih si judovskega življenja ni bilo mogoče predstavljati.

Med prvimi so nastala pokopališča in molilnice. Sledile so verske šole, rabinati, dobrodelna društva in Hevra kadiša, pogrebna bratovščina, ki je skrbela za dostojen pokop umrlih.

V drugi polovici 19. stoletja so nastajala tudi ženska dobrodelna društva, mladinske organizacije in skladi za pomoč revnim. Takšna mreža ustanov kaže, da prekmurske skupnosti niso bile zgolj skupine trgovcev, temveč dobro organizirane verske občine, primerljive z drugimi judovskimi skupnostmi zahodne Ogrske.

Judovski kongres in notranje spremembe

Drugo polovico 19. stoletja je zaznamoval tudi razvoj sodobnega ogrskega judovstva. Po judovskem kongresu v Budimpešti leta 1868–1869 so se judovske občine na Ogrskem različno odzvale na vprašanja modernizacije, bogoslužja in organizacije skupnosti. Nastale so neološke, ortodoksne in tako imenovane občine status quo ante.

Tudi prekmurske skupnosti so bile vključene v te razprave, vendar so kljub različnim pogledom ohranile tesne medsebojne vezi. V ospredju njihovega delovanja je ostajala skrb za versko življenje, izobraževanje, dobrodelnost in povezanost skupnosti.

Skupnosti kot del razvoja Prekmurja

Judovske občine niso bile zaprte verske skupine. Njihove sinagoge, šole, trgovine, gostilne, lekarne in podjetja so postali sestavni del mestnega življenja.

Judovski trgovci so sodelovali na sejmih, zdravniki so zdravili vse prebivalce, podjetniki so vlagali v razvoj mest, dobrodelna društva pa so pogosto pomagala tudi zunaj lastne skupnosti.

Zato razvoja Murske Sobote, Dolnje Lendave ali Beltincev v 19. stoletju ni mogoče razumeti brez njihove judovske skupnosti.

Sklep

V 19. stoletju so se v Dolnji Lendavi, Murski Soboti in Beltincih oblikovale tri osrednje judovske občine, ki so skupaj ustvarile najgosteje razvito mrežo judovskih skupnosti na ozemlju današnje Slovenije. Njihove sinagoge, pokopališča, rabinati, šole in dobrodelna društva pričajo o visoki stopnji organiziranosti in o tesni vpetosti Judov v življenje Prekmurja.

Iz teh skupnosti je zraslo jedro slovenskega judovstva, ki je v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja doseglo svoj največji razcvet. Njihova zgodovina ni bila le zgodovina ene verske manjšine, temveč pomemben del zgodovine celotne pokrajine. V naslednjem poglavju bomo podrobneje spoznali njihovo notranjo organizacijo, versko življenje in ustanove, ki so skoraj dve stoletji oblikovale vsakdan prekmurskih Judov.

Versko in skupnostno življenje prekmurskih Judov

Skupnost kot način življenja

Za prekmurske Jude vera ni bila omejena na bogoslužje v sinagogi. Judovska skupnost je predstavljala celovit način življenja, ki je povezoval družino, versko prakso, izobraževanje, dobrodelnost in medsebojno pomoč. Vsak pomembnejši življenjski dogodek – rojstvo, polnoletnost, poroka in smrt – je bil umeščen v življenje skupnosti, ki je skrbela za svoje člane od rojstva do smrti.

V tem se je judovska občina razlikovala od številnih drugih verskih organizacij. Ni bila zgolj prostor molitve, temveč tudi socialna, izobraževalna in dobrodelna ustanova. Njena naloga je bila ohranjati versko izročilo, hkrati pa zagotavljati pomoč članom v vsakdanjem življenju.

V Prekmurju so takšne skupnosti v 19. stoletju dosegle visoko stopnjo organiziranosti in so bile primerljive z drugimi judovskimi občinami zahodne Ogrske.

Kehila – organizirana judovska občina

Osrednja ustanova judovskega življenja je bila kehila, judovska verska občina.

Vodili so jo izvoljeni predstojniki skupaj z rabinom. Skrbeli so za financiranje skupnosti, vzdrževanje sinagoge, pokopališča, verske šole in dobrodelnih ustanov. Odločali so o zaposlovanju verskih uslužbencev, upravljali skupnostno premoženje ter zastopali skupnost pred državnimi oblastmi.

Prihodki občine so izvirali iz članarin, prostovoljnih darov, zapuščin ter prispevkov premožnejših družin. Pomemben del življenja skupnosti je temeljil na prostovoljnem delu njenih članov.

Takšna organizacija je omogočala veliko stopnjo samostojnosti in je bila eden od razlogov, da so judovske skupnosti uspešno ohranjale svojo identiteto tudi v večkulturnem okolju Prekmurja.

Rabin – učitelj, sodnik in duhovni voditelj

Na čelu verskega življenja je stal rabin.

Njegova naloga ni bila omejena na vodenje bogoslužja. Bil je razlagalec Tore in judovskega prava, verski učitelj, svetovalec družinam, nadzornik košer prehrane ter avtoriteta pri reševanju verskih in etičnih vprašanj.

Najpomembnejši rabin prekmurskega judovstva v prvi polovici 20. stoletja je bil dr. Lazar Roth, ki je leta 1926 prevzel rabinat v Murski Soboti. Izobraževal se je na uglednih rabinskih ustanovah tedanje Avstro-Ogrske in slovel kot izjemno razgledan učenjak. Obvladal je več evropskih jezikov, njegova zasebna knjižnica pa je sodila med najbogatejše v pokrajini.

Roth je predstavljal tip sodobnega srednjeevropskega rabina – globoko ukoreninjenega v judovski tradiciji, hkrati pa odprtega za sodobno izobraževanje in dialog z okoljem. Njegova deportacija leta 1944 simbolizira konec večstoletnega organiziranega judovskega življenja v Prekmurju.

Sinagoga – središče skupnosti

Čeprav sinagogo pogosto razumemo predvsem kot prostor molitve, je bila njena vloga veliko širša.

Hebrejski izraz beit kneset pomeni »hiša zbiranja«, beit midraš »hiša učenja«, beit tefila pa »hiša molitve«. Sinagoga je bila torej kraj, kjer se je skupnost zbirala, učila in molila.

V njej so potekala bogoslužja, javno branje Tore, pouk otrok, predavanja, zbori občine, dobrodelne dejavnosti in številna srečanja članov skupnosti. Sinagoga je bila prostor, kjer se je oblikovala skupna identiteta prekmurskih Judov.

Najpomembnejši sinagogi sta stali v Murski Soboti in Dolnji Lendavi. Murskosoboška sinagoga Lipóta Baumhorna je sodila med najlepše sinagoge v srednji Evropi, lendavska sinagoga pa danes ostaja eden najpomembnejših ohranjenih judovskih spomenikov v Sloveniji.

Tora in izobraževanje

Središče vsake sinagoge je predstavljala Sefer Tora – ročno napisan pergamentni zvitek Petih Mojzesovih knjig.

Pisanje Tore je bilo eno najzahtevnejših opravil v judovski tradiciji. Posebej izobražen pisar (sofer) je moral vsako črko zapisati po strogih verskih pravilih. Že najmanjša napaka je pomenila, da zvitka ni bilo mogoče uporabljati pri bogoslužju.

Branje Tore je bilo temelj verskega življenja, hkrati pa tudi razlog, da je bilo izobraževanje med Judi izjemno cenjeno. Pismenost ni bila privilegij posameznikov, temveč verska dolžnost.

Otroci so se že zgodaj učili hebrejskega branja, molitev in osnov judovskega izročila. Poleg verskega pouka so obiskovali tudi državne šole, številni pa so študij nadaljevali v Budimpešti, Gradcu, na Dunaju ali v Bratislavi.

Prav visoka raven izobraženosti je pomembno prispevala k poznejšemu gospodarskemu in kulturnemu razvoju judovske skupnosti.

Dobrodelnost kot dolžnost

Posebno mesto v judovski tradiciji zavzema cedaka, dobrodelnost.

V judovstvu pomoč ljudem v stiski ni razumljena predvsem kot dejanje usmiljenja, temveč kot moralna in verska dolžnost. Zato so skoraj vse večje judovske občine ustanavljale dobrodelna društva, ki so skrbela za reveže, bolnike, vdove, sirote in ostarele.

Pomembno vlogo je imela tudi Hevra kadiša, pogrebna bratovščina, ki je pripravljala pokojne za pokop, skrbela za pogrebni obred in pomagala žalujočim družinam. Njeno delo je temeljilo na prepričanju, da je skrb za umrle eno najvišjih dejanj človekovega dostojanstva.

V Murski Soboti je bilo leta 1882 ustanovljeno tudi Društvo judovskih žena, ki je organiziralo pomoč revnim družinam, zbiralo sredstva za bolnike in sodelovalo pri številnih dobrodelnih akcijah.

Pokopališča – hiše večnosti

Eno prvih znamenj trajne judovske naselitve je bilo pokopališče.

Judovsko pokopališče se v hebrejščini imenuje beit olam – »hiša večnosti«. Po judovskem verovanju je grob trajen kraj počitka pokojnika, zato pokopališč praviloma niso opuščali ali prekopavali.

Najstarejša judovska pokopališča v Prekmurju so nastala že konec 18. stoletja. Njihovi nagrobniki, večinoma zapisani v hebrejščini in madžarščini, pričajo o verskem življenju, družinskih vezeh in kulturnem prostoru, v katerem je živela skupnost.

Danes sodijo med najdragocenejše materialne spomenike nekdanjega judovskega življenja v Sloveniji.

Ženske kot steber skupnosti

Čeprav zgodovinski viri največkrat omenjajo rabine in trgovce, je bilo življenje skupnosti v veliki meri odvisno tudi od žensk.

Skrbele so za dom, versko vzgojo otrok, pripravo košer hrane, dobrodelnost in ohranjanje družinskih običajev. Prav v domačem okolju se je iz roda v rod prenašal velik del judovske identitete.

V drugi polovici 19. stoletja so se začela ustanavljati tudi organizirana ženska dobrodelna društva, ki so skrbela za socialno pomoč in zbiranje sredstev za skupnost. Njihova dejavnost je pogosto ostala zunaj uradnih zapisnikov, vendar je bila nepogrešljiv del življenja judovskih občin.

Skupnost, odprta svetu

Čeprav so prekmurski Judje skrbno ohranjali svojo versko identiteto, niso živeli ločeno od okolice.

Njihovi otroci so obiskovali državne šole, številni so študirali na evropskih univerzah, trgovci so poslovali s celotno regijo, zdravniki in farmacevti pa so skrbeli za vse prebivalce, ne glede na veroizpoved.

Ta odprtost ni pomenila opuščanja judovske tradicije, temveč njeno prilagajanje sodobnemu svetu. Prav zato je bilo prekmursko judovstvo značilen del srednjeevropske judovske kulture, ki je združevala spoštovanje tradicije z visoko stopnjo izobraženosti in dejavnim sodelovanjem v javnem življenju.

Sklep

Versko življenje prekmurskih Judov ni bilo omejeno na bogoslužje ali sinagogo. Temeljilo je na gosto prepleteni mreži ustanov, ki so povezovale posameznika z njegovo skupnostjo skozi vse življenje. Rabini, sinagoge, šole, pokopališča, dobrodelna društva in družine so skupaj ustvarjali svet, v katerem so vera, znanje, solidarnost in odgovornost do skupnosti predstavljali neločljivo celoto.

Prav zaradi takšne organiziranosti so prekmurske judovske občine v 19. in prvi polovici 20. stoletja postale najrazvitejše judovske skupnosti na ozemlju današnje Slovenije. Njihov vpliv pa ni ostal omejen na versko življenje – pomembno je zaznamoval tudi gospodarski, kulturni in družbeni razvoj celotnega Prekmurja.

Gospodarstvo, trgovina in modernizacija Prekmurja

Gospodarski pomen judovske skupnosti

Ko so se prve judovske družine v 18. stoletju začele naseljevati v Prekmurju, je bila pokrajina pretežno kmetijska. Večina prebivalstva je živela od poljedelstva, živinoreje in vinogradništva, večja mesta pa so bila majhna trška središča z omejeno obrtjo in trgovino.

Prav v tem okolju so Judje našli svojo gospodarsko vlogo. Zaradi dolgoletnih omejitev pri lastništvu zemlje so se usmerili predvsem v dejavnosti, ki niso zahtevale obsežnih zemljiških posesti – trgovino, zakupništvo, gostinstvo, denarništvo, obrt in pozneje tudi industrijo. S svojim podjetniškim znanjem in širokimi poslovnimi povezavami so pomembno prispevali k vključevanju Prekmurja v srednjeevropski gospodarski prostor.

Njihov vpliv je daleč presegal njihovo številčnost. Čeprav Judje nikoli niso predstavljali več kot majhen delež prebivalstva, so bili med najdejavnejšimi nosilci gospodarske modernizacije pokrajine.

Trgovina kot povezava med podeželjem in Evropo

Najpomembnejša dejavnost prekmurskih Judov je bila trgovina.

Odkupovali so žito, koruzo, vino, lan, konopljo, volno, usnje, perje, jajca in živino ter jih prodajali na trgih v Nagykanizsi, Szombathelyju, Budimpešti, Gradcu, na Dunaju in drugod po monarhiji. V nasprotni smeri so v Prekmurje prihajali tekstil, železnina, kolonialno blago, sladkor, kava, petrolej, steklo in številni drugi izdelki, ki jih lokalno gospodarstvo ni proizvajalo.

Judovski trgovci so bili pomembni posredniki med podeželskimi proizvajalci in širšim evropskim trgom. S svojim poznavanjem cen, trgovskih poti in poslovnih mrež so omogočali prodajo lokalnih pridelkov daleč zunaj meja pokrajine.

Številne trgovine so bile družinska podjetja, ki so se prenašala iz roda v rod. Sorodstvene vezi med družinami v Prekmurju, Budimpešti, na Dunaju, v Varaždinu ali Zagrebu so omogočale hitro izmenjavo informacij, blaga in kapitala.

Gostilne, mlini in zakupi

V 18. in prvi polovici 19. stoletja so številni Judje delovali kot zakupniki gospoščinskih pravic.

Plemiški veleposestniki so jim oddajali v najem gostilne, mline, mitnice, mesnice, žganjarne in druge gospodarske objekte. Takšna ureditev je bila koristna za obe strani: zemljiški gospodje so dobili zanesljive upravljavce svojih posesti, judovske družine pa možnost gospodarskega razvoja.

Gostilna tedaj ni bila le prostor prehrane, temveč tudi trgovsko, prometno in družabno središče. V njej so sklepali kupčije, menjavali novice in organizirali sejme. Judovski gostilničarji so zato igrali pomembno vlogo pri razvoju lokalnega gospodarstva.

Obrt in nastajajoča industrija

V drugi polovici 19. stoletja se je gospodarska podoba Prekmurja začela spreminjati.

Poleg trgovine so Judje ustanavljali manjše industrijske obrate, tiskarne, opekarne, žage, tovarne alkoholnih pijač, skladišča in različna proizvodna podjetja. Delovali so tudi kot urarji, zlatarji, krojači, čevljarji, knjigarnarji, fotografi in tiskarji.

Posebej pomembna je bila njihova vloga pri uvajanju sodobnih načinov poslovanja. Med prvimi so uporabljali računovodske knjige, kreditno poslovanje, zavarovanja in dolgoročne trgovske pogodbe. S tem so prispevali k profesionalizaciji gospodarstva v pokrajini.

Njihova podjetja niso zaposlovala le Judov, temveč prebivalce vseh narodnosti in veroizpovedi. Gospodarski razvoj, ki so ga spodbujali, je koristil celotni regiji.

Bančništvo in kapital

Razvoj gospodarstva je zahteval tudi dostop do kapitala.

V drugi polovici 19. stoletja so bili številni judovski podjetniki med ustanovitelji hranilnic, posojilnic in bančnih ustanov. Omogočali so financiranje trgovine, obrti in gradnje novih podjetij ter prispevali k razvoju sodobnega finančnega sistema v pokrajini.

Njihova dejavnost je bila posebej pomembna za manjše obrtnike in kmete, ki so prvič dobili možnost dolgoročnejšega financiranja svojih dejavnosti.

S tem so Judje pomembno prispevali k prehodu iz tradicionalnega naturalnega gospodarstva v sodobno tržno ekonomijo.

Svobodni poklici

Ob koncu 19. stoletja je vedno več mladih Judov pridobilo univerzitetno izobrazbo.

V Murski Soboti in Dolnji Lendavi so delovali judovski zdravniki, odvetniki, farmacevti, notarji, učitelji in inženirji. Njihove storitve niso bile namenjene le judovski skupnosti, temveč celotnemu prebivalstvu.

Med njimi je posebej izstopal dr. Aleksander Balkányi, eden najuglednejših zdravnikov v Prekmurju. Njegovo delo je pomembno zaznamovalo razvoj sodobnega zdravstva v regiji, med prebivalci pa je užival velik ugled ne glede na njihovo narodnost ali veroizpoved.

Takšni posamezniki kažejo, da se je gospodarska in družbena vloga Judov do začetka 20. stoletja bistveno razširila. Niso bili več le trgovci, temveč pomemben del izobraženega meščanstva.

Motor urbanega razvoja

Hitra rast Murske Sobote in Dolnje Lendave v drugi polovici 19. stoletja ni bila naključje.

Judovski podjetniki so sodelovali pri gradnji novih trgovskih hiš, hotelov, stanovanjskih stavb, skladišč in javnih objektov. Njihove trgovine so spreminjale podobo mestnih središč, podjetja pa ustvarjala nova delovna mesta.

Razvoj železniških povezav je odprl še širše gospodarske možnosti. Judovski trgovci so med prvimi izkoristili nove prometne povezave ter razširili poslovanje na celotno območje monarhije.

Prekmurje je tako postopoma postajalo del sodobnega srednjeevropskega gospodarskega prostora.

Gospodarski uspeh in predsodki

Uspeh judovskih podjetnikov je pogosto zbujal občudovanje, hkrati pa tudi zavist.

Že konec 19. stoletja so se v časopisih in političnih razpravah začeli pojavljati stereotipi o domnevni gospodarski premoči Judov. Takšne predstave so bile značilne za številne dele srednje Evrope in niso odražale dejanskega položaja večine judovskega prebivalstva.

Velik del prekmurskih Judov je pripadal srednjemu sloju. Poleg uspešnih podjetnikov so živeli tudi skromni trgovci, obrtniki, uradniki in družine, ki so bile odvisne od pomoči skupnosti.

Kljub temu so antisemitski predsodki pogosto posploševali podobo celotne skupnosti in jo povezovali izključno z bogastvom in trgovino. Takšni stereotipi so pozneje postali eden od temeljev političnega antisemitizma.

Modernizacija kot skupni projekt

Gospodarskega razvoja Prekmurja ni mogoče pripisati eni sami skupini prebivalstva. K njegovemu napredku so prispevali Slovenci, Madžari, Nemci, Hrvati in Judje.

Vendar je prav judovska skupnost zaradi svoje podjetniške usmerjenosti, mednarodnih povezav in visoke izobraženosti odigrala nesorazmerno veliko vlogo pri modernizaciji pokrajine. Pomagala je razvijati trgovino, bančništvo, zdravstvo, obrt, industrijo in mestno življenje ter Prekmurje tesneje povezala z gospodarskimi tokovi srednje Evrope.

Njihov prispevek je postal tako samoumeven, da so ga sodobniki pogosto jemali kot nekaj običajnega. Šele po uničenju skupnosti med holokavstom se je pokazalo, kako pomembno mesto je imela v življenju pokrajine.

Sklep

Do začetka 20. stoletja so Judje postali eden ključnih nosilcev gospodarskega razvoja Prekmurja. Njihove trgovine, podjetja, gostilne, banke in svobodni poklici so pomembno prispevali k preobrazbi pretežno kmetijske pokrajine v sodobno srednjeevropsko regijo.

Njihov uspeh ni temeljil na privilegijih, temveč na podjetnosti, izobraženosti, družinskih mrežah in pripravljenosti prilagajati se novim gospodarskim razmeram. Prav zato zgodovina prekmurskih Judov ni le zgodovina ene manjšine, ampak tudi zgodovina gospodarskega razvoja celotnega Prekmurja.

Judje in prekmurska družba

Življenje v večkulturni pokrajini

Prekmurje je bilo skozi stoletja prostor srečevanja različnih narodov, jezikov in veroizpovedi. Slovenci, Madžari, Nemci, Hrvati in Judje so živeli v istem gospodarskem in družbenem prostoru, kjer so se njihove poti vsakodnevno prepletale. Takšno okolje je ustvarjalo posebne razmere, v katerih so se razvijale tudi judovske skupnosti.

Judje niso živeli v zaprtih četrtih ali getih, kakršne poznamo iz srednjeveških mest zahodne Evrope. Njihove hiše, trgovine in delavnice so bile del mestnih jeder Murske Sobote, Dolnje Lendave, Beltincev in drugih krajev. Vsakodnevno so sodelovali s svojimi sosedi, poslovnimi partnerji in strankami ter bili dejaven del lokalnega življenja.

Njihova identiteta je temeljila na judovski veri in tradiciji, hkrati pa so bili tudi prebivalci Prekmurja in državljani države, v kateri so živeli.

Več jezikov, ena skupnost

Posebnost prekmurskih Judov je bila njihova večjezičnost.

V vsakdanjem življenju so uporabljali predvsem madžarščino, ki je bila v 19. stoletju uradni jezik Ogrske. Hebrejščina je ostajala jezik bogoslužja, molitve in verskega izobraževanja, nemščina pa je imela pomembno vlogo v trgovini, kulturi in šolstvu.

Po priključitvi Prekmurja Kraljevini SHS leta 1919 so se številni Judje postopoma naučili tudi slovenščine in jo uporabljali v javnem življenju.

Ta jezikovna prilagodljivost je bila ena največjih prednosti skupnosti. Omogočala ji je poslovanje z različnimi okolji in lažje vključevanje v družbo, ne da bi pri tem izgubila svojo versko identiteto.

Izobraženost in meščanska kultura

Že v drugi polovici 19. stoletja je bila stopnja pismenosti med Judi praviloma višja od pokrajinskega povprečja. Velik pomen, ki ga judovska tradicija pripisuje učenju in branju svetih besedil, je prispeval k temu, da so številni starši svoje otroke spodbujali k nadaljnjemu šolanju.

Mnogi mladi iz Murske Sobote, Dolnje Lendave in Beltincev so študirali v Budimpešti, Gradcu, na Dunaju ali v drugih univerzitetnih središčih monarhije. Domov so se vračali kot zdravniki, odvetniki, farmacevti, učitelji ali podjetniki ter pomembno prispevali k razvoju pokrajine.

Judovske družine so bile dejaven del meščanske kulture. Spremljale so gledališče, glasbo, literaturo in likovno umetnost, sodelovale v društvih ter podpirale kulturne pobude. Njihovi domovi so pogosto odražali srednjeevropski meščanski življenjski slog, v katerem sta se prepletali judovska tradicija in sodobna kultura.

Dobri sosedski odnosi

Večina odnosov med Judi in njihovimi sosedi je bila vsakdanjih in pragmatičnih.

Ljudje so skupaj trgovali, obiskovali sejme, sodelovali v občinskih odborih, hodili k istim zdravnikom, najemali iste obrtnike in se srečevali na ulicah, tržnicah ter v gostilnah. Med družinami so nastajala dolgoletna prijateljstva, ki niso bila odvisna od verske pripadnosti.

Številni spomini pričajo o medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Judovski trgovci so pogosto prodajali na kredit, zdravniki so zdravili vse bolnike, ne glede na njihov socialni položaj, dobrodelna društva pa so pomagala tudi nejudovskim prebivalcem.

Takšno sobivanje ni pomenilo popolne enakosti, vendar kaže, da so bili Judje pomemben in splošno sprejet del lokalnega okolja.

Asimilacija in ohranjanje identitete

Od druge polovice 19. stoletja dalje je bilo med prekmurskimi Judi opazno postopno vključevanje v širšo meščansko družbo.

Družine so prevzemale sodobne načine oblačenja, pošiljale otroke na univerze, sodelovale v javnem življenju in se vse bolj vključevale v gospodarske ter kulturne ustanove.

Kljub temu večina ni opustila svoje judovske identitete. Sinagoge so ostajale središče skupnostnega življenja, verski obredi so se redno izvajali, pokopališča so ostajala pomemben simbol pripadnosti, judovska dobrodelna društva pa so še naprej skrbela za skupnost.

Prekmurski Judje so tako živeli med dvema svetovoma – kot dejavni državljani sodobne družbe in hkrati kot pripadniki več tisoč let stare verske tradicije.

Antisemitizem

Čeprav je bilo sobivanje večinoma mirno, Judje niso bili povsem zaščiteni pred predsodki.

V drugi polovici 19. stoletja so se tudi v Ogrskem začele širiti moderne antisemitske ideje, ki so Jude predstavljale kot domnevno gospodarsko premočne ali politično nevarne. Takšni stereotipi so bili del širših evropskih političnih gibanj in niso nastali v samem Prekmurju.

V vsakdanjem življenju je bilo odkritega nasilja razmeroma malo, vendar so predsodki obstajali. Ob gospodarskih krizah ali političnih napetostih so se lahko hitro okrepili.

Po prvi svetovni vojni in zlasti v tridesetih letih 20. stoletja so se pod vplivom dogajanja v Evropi protijudovska razpoloženja stopnjevala. Časopisni članki, politična propaganda in zakonodaja sosednjih držav so postopoma ustvarjali ozračje, ki je pripravljalo teren za tragedijo, ki je sledila med drugo svetovno vojno.

Med državljansko pripadnostjo in judovsko identiteto

Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 so se morali Judje v Prekmurju prilagoditi novim političnim razmeram.

Čez noč so postali državljani Kraljevine SHS. Številni so se naučili slovenskega jezika, sodelovali v novem javnem življenju ter nadaljevali svojo gospodarsko dejavnost.

Čeprav so ohranili tesne družinske in kulturne vezi z Madžarsko, so se večinoma lojalno vključili v novo državo. Ta dvojna pripadnost – lokalni skupnosti in judovski tradiciji – je ostala ena izmed značilnosti prekmurskega judovstva vse do druge svetovne vojne.

Del skupne zgodovine Prekmurja

Zgodovine Prekmurja ni mogoče razumeti brez njegovih judovskih prebivalcev.

Prispevali so k razvoju trgovine, zdravstva, šolstva, kulture in mestnega življenja. Njihove trgovine, sinagoge, lekarne, podjetja in domovi so bili del vsakdanje podobe pokrajine.

Prav zato holokavst ni pomenil le uničenja ene verske skupnosti, temveč tudi izgubo pomembnega dela kulturne, gospodarske in družbene zgodovine Prekmurja.

Sklep

Odnos med Judi in večinskim prebivalstvom Prekmurja je bil skozi večino 18., 19. in začetka 20. stoletja zaznamovan predvsem s sodelovanjem, medsebojno odvisnostjo in vsakodnevnimi stiki. Judje so bili sestavni del mestnega in gospodarskega življenja, njihove družine pa so pomembno prispevale k razvoju pokrajine.

Hkrati pa zgodovina opozarja, kako krhka je lahko družbena sprejetost. Predsodki, ki so desetletja ostajali na obrobju javnega življenja, so se v času političnih pretresov hitro spremenili v sistematično izključevanje in nazadnje v popolno uničenje skupnosti. Prav zato zgodovina prekmurskih Judov ni le zgodba o uspešni integraciji, temveč tudi opomin, kako hitro lahko družba izgubi del same sebe.

Pomembne osebnosti in družine

Ljudje, ki so soustvarjali zgodovino Prekmurja

Zgodovine prekmurskih Judov ni mogoče razumeti zgolj skozi ustanove, sinagoge ali gospodarski razvoj. Njeno resnično podobo oblikujejo ljudje – trgovci, zdravniki, rabini, učitelji, podjetniki, obrtniki in dobrotniki, ki so s svojim delom zaznamovali življenje pokrajine.

Večina jih ni delovala le znotraj judovske skupnosti. Njihove trgovine so obiskovali vsi prebivalci, njihove ambulante so zdravile bolnike ne glede na veroizpoved, njihova podjetja so zaposlovala ljudi različnih narodnosti, njihova dobrodelnost pa je pogosto presegala meje lastne skupnosti.

Njihove življenjske zgodbe kažejo, kako tesno je bila usoda Judov prepletena z usodo Prekmurja.

Rabin dr. Lazar Roth (1894–1944)

Med najpomembnejše osebnosti prekmurskega judovstva nedvomno sodi rabin dr. Lazar Roth, zadnji veliki rabin Murske Sobote.

Po študiju na uglednih rabinskih ustanovah je leta 1926 prevzel vodstvo murskosoboške judovske občine. Bil je izjemno razgledan učenjak, odličen govornik in poznavalec judovskega prava. Poleg hebrejščine je obvladal madžarščino, nemščino in več drugih jezikov, njegova bogata knjižnica pa je bila ena največjih zasebnih knjižnic v Prekmurju.

Roth je bil veliko več kot verski voditelj. Bil je učitelj, svetovalec, organizator dobrodelnosti in pomemben povezovalec skupnosti. Skrbel je za versko izobraževanje otrok, vodil bogoslužje, reševal vprašanja judovskega prava in zastopal skupnost pred oblastmi.

Leta 1944 so ga skupaj z večino prekmurskih Judov deportirali v Auschwitz, kjer je bil umorjen. Z njegovo smrtjo se je končalo večstoletno obdobje organiziranega rabinskega življenja v Prekmurju.

Dr. Aleksander Balkányi (1871–1938)

Dr. Aleksander Balkányi je bil eden najuglednejših zdravnikov v zgodovini Prekmurja.

Po študiju medicine se je vrnil v Mursko Soboto, kjer je desetletja zdravil prebivalce celotne regije. Zaradi svoje strokovnosti in predanosti je užival velik ugled med Judi in kristjani.

Bil je dejaven tudi v številnih javnih ustanovah ter pomembno prispeval k razvoju sodobnega zdravstva v pokrajini. Njegova ordinacija je bila odprta za vse bolnike, ne glede na njihov socialni položaj ali narodnost.

Balkányi predstavlja generacijo izobraženih judovskih meščanov, ki so svoje znanje razumeli kot služenje skupnosti.

Trgovske in podjetniške družine

Razvoj Murske Sobote in Dolnje Lendave je bil tesno povezan s številnimi judovskimi družinami, ki so skozi več generacij razvijale trgovino, obrt in podjetništvo.

Njihove trgovine so ponujale blago iz Budimpešte, Dunaja in drugih evropskih mest. Ukvarjale so se z odkupom kmetijskih pridelkov, trgovino z vinom, živino, tekstilom in železnino, ustanavljale hranilnice, gostilne, tiskarne in proizvodne obrate.

Njihova gospodarska dejavnost ni pomenila le osebnega uspeha, temveč je pomembno prispevala k razvoju mest in ustvarjanju novih delovnih mest.

Čeprav se danes spominjamo predvsem največjih imen, je prav delo številnih manj znanih družin ustvarilo gospodarsko podobo Prekmurja.

Učitelji, odvetniki in farmacevti

Do začetka 20. stoletja so Judje postali pomemben del prekmurskega izobraženega meščanstva.

Delovali so kot učitelji, odvetniki, notarji, farmacevti, bančniki in uradniki. Njihovo delo je pomembno prispevalo k modernizaciji javnega življenja ter širjenju izobraževanja in zdravstvene oskrbe.

Njihove poklicne poti kažejo, kako velik pomen je judovska skupnost pripisovala znanju. Univerzitetna izobrazba ni bila redkost, temveč ideal, h kateremu so spodbujali mlajše generacije.

Ženske, ki so ohranjale skupnost

Pomemben del zgodovine prekmurskih Judov predstavljajo tudi ženske, čeprav jih zgodovinski viri pogosto omenjajo precej redkeje kot moške.

Skrbele so za družino, versko vzgojo otrok, dobrodelnost in ohranjanje judovske tradicije. Bile so dejavne v ženskih dobrodelnih društvih, organizirale pomoč revnim, zbirale sredstva za bolnike ter sodelovale pri številnih skupnostnih dejavnostih.

Njihovo delo je večinoma ostalo zunaj uradnih zapisnikov, vendar brez njega judovske skupnosti ne bi mogle delovati.

Mladi rod

Na začetku 20. stoletja je odraščala nova generacija prekmurskih Judov.

Študirali so na univerzah v Budimpešti, Gradcu, na Dunaju in drugod po Evropi. Postajali so zdravniki, pravniki, inženirji, profesorji in podjetniki.

Veliko jih je verjelo, da bodo prihodnost gradili v Prekmurju in da bodo nadaljevali delo svojih staršev. Le redki so lahko slutili, da bo njihovo življenje že nekaj desetletij pozneje prekinil holokavst.

Prav izguba te mlade generacije je pomenila eno največjih tragedij prekmurskega judovstva.

Spomin na posameznike

Po drugi svetovni vojni je večina nekdanjih judovskih domov ostala prazna.

Za številnimi družinami so ostale le fotografije, nagrobniki, dokumenti in redki osebni predmeti. Mnogi potomci danes živijo v Izraelu, Združenih državah Amerike, Avstriji, Madžarski in drugod po svetu.

Njihove zgodbe so del zgodovine Prekmurja, čeprav je bilo njihovo življenje nasilno prekinjeno.

Vsako ohranjeno ime, fotografija ali nagrobnik predstavlja dragocen spomin na ljudi, ki so skoraj dve stoletji soustvarjali podobo pokrajine.

Sklep

Zgodovino prekmurskih Judov so oblikovali posamezniki različnih poklicev in življenjskih poti – rabini, zdravniki, podjetniki, učitelji, trgovci, obrtniki, matere in otroci. Njihove zgodbe kažejo, da judovska skupnost ni bila enotna skupina, temveč raznolika skupnost ljudi, ki so s svojim delom pomembno prispevali k razvoju Prekmurja.

Njihova dediščina ni vidna le v ohranjenih sinagogah ali pokopališčih, temveč tudi v razvoju mest, ustanov in kulturnega prostora, ki ga poznamo danes. Prav zato spomin nanje ostaja pomemben del skupne zgodovine Slovenije.

Pomembnejše judovske družine Prekmurja

Jedro judovske skupnosti v Prekmurju niso predstavljali le rabini in posamezni ugledniki, temveč številne družine, ki so skozi več generacij soustvarjale gospodarsko, kulturno in družbeno življenje pokrajine. Njihova imena se pojavljajo v trgovskih registrih, občinskih zapisnikih, davčnih knjigah, šolskih dokumentih, časopisih in spominih sodobnikov. Vsaka od teh družin je na svoj način prispevala k razvoju Murske Sobote, Dolnje Lendave, Beltincev in drugih krajev.

Med najpomembnejše sodijo družine Balkányi, Roth, Blau, Hirschler, Schwarz, Pollak, Glück, Klein, Weisz, Fischer, Singer, Steiner, Löwy, Neumann, Kohn, Deutsch, Berger, Spitzer, Grünhut, Friedmann, Stern, Hoffmann, Adler, Rosenberg in številne druge, katerih potomci danes živijo po Evropi, Izraelu, Združenih državah Amerike in drugod po svetu.

Nekatere družine so bile znane predvsem kot trgovci z žitom, vinom ali tekstilom, druge kot gostilničarji, obrtniki, zdravniki, farmacevti ali odvetniki. Skupno jim je bilo, da so bile tesno vpete v življenje svojih mest in krajev. Njihove trgovine so bile zbirališča ljudi različnih narodnosti, njihova podjetja so zaposlovala domačine, njihovi otroci pa so obiskovali iste šole kot njihovi vrstniki.

Njihove družinske vezi so segale daleč preko meja Prekmurja. Sorodnike so imeli v Budimpešti, Nagykanizsi, Szombathelyju, Zagrebu, Varaždinu, Gradcu, na Dunaju in drugod. Prav te povezave so omogočale pretok blaga, kapitala, znanja in idej ter pomembno prispevale k gospodarskemu razvoju pokrajine.

Po holokavstu je večina teh družin izginila iz Prekmurja. Njihove hiše so dobile nove lastnike, podjetja so prenehala delovati, številna družinska imena pa so se ohranila le še na nagrobnikih, v arhivskih dokumentih ali v spominih redkih preživelih.

Izgubljena generacija

Posebno poglavje zgodovine predstavljajo otroci in mladi.

Na fotografijah iz dvajsetih in tridesetih let vidimo nasmejane šolarje pred murskosoboško in lendavsko sinagogo, mladeniče v skavtskih in športnih društvih, študente na univerzah v Budimpešti, Gradcu in na Dunaju ter mlade družine, ki so verjele v prihodnost.

Mnogi med njimi niso dočakali tridesetega leta starosti. Deportacije leta 1944 so uničile skoraj celotno generacijo prekmurskih Judov. Skupaj z njimi so izginili prihodnji zdravniki, učitelji, podjetniki, umetniki, rabini in obrtniki. Holokavst ni pomenil le izgube tedanjih prebivalcev, temveč tudi izgubo prihodnosti skupnosti.

Ljudje za številkami

Statistika pove, koliko Judov je živelo v posameznem kraju in koliko jih je bilo deportiranih, ne more pa povedati, kdo so bili ti ljudje.

Za vsako številko se skriva posameznik: trgovec, ki je vsako jutro odprl svojo trgovino; zdravnik, ki je ponoči odšel k bolniku; otrok, ki se je učil hebrejščine; mati, ki je pripravljala šabatno večerjo; starec, ki je desetletja molil v isti sinagogi.

Prav njihove osebne zgodbe dajejo zgodovini človeški obraz. Zaradi njih zgodovina prekmurskih Judov ni le kronologija dogodkov, ampak zgodba o skupnosti ljudi, ki je skoraj dvesto let soustvarjala življenje pokrajine in nato v nekaj mesecih skoraj popolnoma izginila.

Med Ogrsko in Jugoslavijo (1918–1941)

Nova država, nove meje

Prva svetovna vojna je korenito spremenila politični zemljevid Srednje Evrope. Z razpadom Avstro-Ogrske leta 1918 je izginila država, katere del je bilo Prekmurje več stoletij. Leta 1919 je bilo območje priključeno Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, kar je za tamkajšnje prebivalce pomenilo začetek povsem novega obdobja.

Za judovsko skupnost sprememba ni bila le politična. Čez noč so postali državljani nove države, z novo upravo, novim uradnim jezikom in drugačnim pravnim sistemom. Mnogi so bili vse življenje tesno povezani z Budimpešto, Szombathelyjem ali Nagykanizso, kamor so jih vezali sorodniki, poslovni partnerji in šolanje. Nova meja je te vezi nenadoma pretrgala ali jih vsaj močno otežila.

Kljub temu se je večina prekmurskih Judov razmeroma hitro prilagodila novim razmeram. Ohranili so svoje podjetje, trgovine in obrti, postopoma osvojili slovenski jezik ter se vključili v življenje nove države.

Gospodarsko prilagajanje

Sprememba državnih meja je močno vplivala na gospodarstvo Prekmurja.

Trgovske poti, ki so stoletja vodile proti Budimpešti in notranjosti Ogrske, so bile prekinjene ali otežene. Podjetniki so morali iskati nove trge v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu in Beogradu. To ni bil preprost proces, vendar so se številni judovski trgovci zaradi svojih izkušenj razmeroma uspešno prilagodili.

Kljub gospodarskim težavam po prvi svetovni vojni so ostali pomemben del mestnega gospodarstva. Njihove trgovine, gostilne, lekarne in podjetja so še naprej predstavljala pomemben del vsakdanjega življenja Murske Sobote, Dolnje Lendave in drugih krajev.

Razcvet med obema vojnama

Dvajseta leta 20. stoletja predstavljajo zadnje obdobje razcveta prekmurskega judovstva.

Sinagoge so bile polne, verske občine dobro organizirane, otroci so obiskovali šole, mladi pa univerze doma in v tujini. Judovski zdravniki, odvetniki, trgovci in podjetniki so uživali velik ugled.

Murska Sobota je ostala najpomembnejše središče judovskega življenja v Sloveniji. Rabin dr. Lazar Roth je vodil eno najuglednejših judovskih občin v širši regiji, skupnost pa je nadaljevala bogato versko, kulturno in dobrodelno dejavnost.

Na prvi pogled se je zdelo, da prihodnost ne prinaša večjih pretresov.

Gospodarska kriza

Svetovna gospodarska kriza po letu 1929 je močno prizadela tudi Prekmurje.

Padanje cen kmetijskih pridelkov, brezposelnost in zmanjšanje kupne moči so prizadeli skoraj vse prebivalce. Propadale so trgovine in manjša podjetja, številni obrtniki pa so se znašli v težkem položaju.

V takšnih razmerah so se začeli širiti tudi stari stereotipi o Judih. Gospodarske težave so nekateri politiki in časopisi razlagali s poenostavljenimi predstavami o domnevnem judovskem vplivu na trgovino in finance. Čeprav takšne trditve niso imele stvarne podlage, so prispevale k širjenju nezaupanja in antisemitizma.

Antisemitizem iz Evrope

V tridesetih letih je tudi v Prekmurje vse močneje prodiral vpliv nacistične Nemčije in skrajnih nacionalističnih gibanj.

Protijudovska propaganda se je širila prek časopisov, političnih organizacij in govoric. Čeprav Kraljevina Jugoslavija ni sprejela rasne zakonodaje po zgledu nacistične Nemčije, so bili Judje vse pogosteje tarča predsodkov in javnih napadov.

Dogajanje v Avstriji po priključitvi Nemčiji leta 1938 ter na Madžarskem, kjer so začeli sprejemati prve protijudovske zakone, je med prekmurskimi Judi povzročalo vse večjo zaskrbljenost.

Madžarska okupacija

Aprila 1941 je Jugoslavijo napadla silam osi.

Prekmurje je bilo priključeno Madžarski. Za judovsko skupnost je to pomenilo dramatičen preobrat.

Madžarska je že od leta 1938 sprejemala protijudovske zakone, ki so Judom omejevali dostop do številnih poklicev, gospodarstva, javnih služb in izobraževanja. Po okupaciji so se ti predpisi začeli uporabljati tudi v Prekmurju.

Judovski uradniki so izgubljali službe, podjetniki poslovne možnosti, mladim pa je bil otežen dostop do šolanja. Čeprav množičnih deportacij še ni bilo, je postalo jasno, da se položaj hitro slabša.

Zadnji meseci svobode

V letih 1941–1944 je življenje judovske skupnosti postopoma razpadalo.

Gospodarske omejitve, prisilno delo, odvzem premoženja in nenehen strah so postali del vsakdanjika. Mnogi so še vedno upali, da bo vojna kmalu končana ali da Madžarska ne bo sledila najbolj skrajnim nacističnim ukrepom.

Ta upanja so se dokončno razblinila marca 1944, ko je Nemčija zasedla Madžarsko. V nekaj tednih so se začele priprave na deportacijo skoraj vseh Judov iz Prekmurja.

Sklep

Obdobje med letoma 1919 in 1944 predstavlja zadnje poglavje večstoletnega razvoja prekmurskega judovstva. Skupnost se je uspešno prilagodila novi državi, ohranila svojo versko in kulturno identiteto ter ostala pomemben del gospodarskega in družbenega življenja pokrajine.

Toda pod površjem navidezne normalnosti so se že zbirali oblaki. Gospodarska kriza, širjenje antisemitizma in nacistična rasna ideologija so postopoma spodkopavali položaj Judov. Po nemški zasedbi Madžarske marca 1944 je sledil eden najhitreje izvedenih genocidov v evropski zgodovini. V nekaj tednih je bila skoraj celotna judovska skupnost Prekmurja izbrisana.

Holokavst v Prekmurju

Konec sveta, ki je obstajal dve stoletji

Do začetka druge svetovne vojne je bila judovska skupnost v Prekmurju najštevilčnejša in najbolje organizirana na ozemlju današnje Slovenije. Sinagoge v Murski Soboti, Dolnji Lendavi in Beltincih so bile središča verskega življenja, judovske trgovine, podjetja in svobodni poklici pa pomemben del gospodarskega razvoja pokrajine.

Le nekaj let pozneje od te skupnosti skoraj ni ostalo nič.

Holokavst ni pomenil le smrti posameznikov, temveč popolno uničenje sveta, ki se je oblikoval skozi več generacij. Izginile so družine, verske občine, šole, dobrodelna društva, podjetja in kulturno življenje. Prekinjena je bila zgodovina skupnosti, ki je več kot dvesto let predstavljala sestavni del Prekmurja.

Madžarska pod nemško okupacijo

1. marca 1944 je nacistična Nemčija z vojaško operacijo Margarethe zasedla Madžarsko. Čeprav je bila Madžarska dotlej zaveznica Nemčije, je Hitlerjeva oblast ocenila, da madžarska vlada ne izvaja dovolj dosledno protijudovske politike.

Na oblast je prišla vlada Dömeja Sztójaya, ki je v tesnem sodelovanju z Adolfom Eichmannom začela pripravljati množične deportacije madžarskih Judov. V zgodovini holokavsta predstavlja ta akcija eno najhitreje izvedenih množičnih deportacij. V manj kot dveh mesecih je bilo iz province odpeljanih več kot 430.000 Judov, velika večina neposredno v Auschwitz-Birkenau.

Ker je bilo Prekmurje od leta 1941 ponovno priključeno Madžarski, je enaka usoda doletela tudi njegove judovske prebivalce.

Izključevanje in razlastitev

Že pred deportacijami so oblasti sistematično uničevale gospodarske temelje judovske skupnosti.

Judovska podjetja so bila prisilno prenesena na nove lastnike, trgovine zaprte ali »arizirane«, bančni računi zamrznjeni, nepremičnine popisane, premično premoženje pa zaplenjeno. Družine so morale oddati dragocenosti, radijske sprejemnike in številne osebne predmete.

Moški so bili pogosto vpoklicani v madžarske delovne enote (munkaszolgálat), kjer so pod vojaškim nadzorom opravljali težka fizična dela brez orožja in skoraj brez pravic. Mnogi se od tam niso nikoli vrnili.

S tem se je proces uničenja skupnosti začel še pred prihodom v taborišča.

Zbiranje Judov

Aprila 1944 so oblasti začele zbirati Jude iz Murske Sobote, Dolnje Lendave, Beltincev in okoliških krajev.

Družinam je bilo ukazano, naj zapustijo svoje domove in s seboj vzamejo le najnujnejše osebne stvari. Verjele so, da jih bodo preselili na delo ali v drugo naselje. Le redki so slutili, kaj jih v resnici čaka.

Zbrane so bile v začasnih zbirnih centrih in nato odpeljane v geto v Čakovcu oziroma v zbirna taborišča na Madžarskem, od koder so jih v začetku maja vključili v transport proti Auschwitzu.

Za mnoge je bil to zadnji pogled na domače mesto.

Deportacije maja 1944

Med 26. in 27. aprilom 1944 je bilo iz Prekmurja zbranih skoraj vse judovsko prebivalstvo. Že sredi maja so bili vključeni v transporte, ki so iz Madžarske vozili neposredno v Auschwitz-Birkenau.

Pot v živinskih vagonih je trajala več dni. Brez vode, hrane in sanitarij so v neznosnih razmerah potovali moški, ženske, otroci in ostareli.

Po prihodu v Auschwitz je sledila selekcija.

Večina otrok, starejših ljudi in žensk z majhnimi otroki je bila takoj poslana v plinske celice. Le manjši del delovno sposobnih moških in žensk je bil izbran za prisilno delo.

Za večino prekmurskih Judov je bil prihod v Auschwitz tudi zadnji dan njihovega življenja.

Izginotje skupnosti

Po deportacijah so mesta in vasi ostali brez svojih judovskih prebivalcev.

Sinagoge so bile zaprte. Trgovine so prevzeli novi lastniki. Stanovanja so bila izropana ali dodeljena drugim prebivalcem. Pokopališča so ostala brez obiskovalcev.

Tam, kjer so še nekaj tednov prej živeli rabini, zdravniki, trgovci, učitelji in obrtniki, je zavladala tišina.

Skupnost, ki se je gradila več kot dvesto let, je bila uničena v nekaj tednih.

Redki preživeli

Holokavst je preživelo le malo prekmurskih Judov.

Nekateri so se rešili, ker so bili že pred vojno v tujini. Nekaj jih je preživelo koncentracijska taborišča ali delovne enote, posamezniki pa so se pridružili partizanskemu odporniškemu gibanju oziroma preživeli v ilegali.

Ko so se po vojni vrnili domov, so našli povsem drugačen svet.

Njihovih družin ni bilo več. Domovi so bili zasedeni ali izropani. Sinagoge so bile prazne, številni prijatelji in sorodniki pa umorjeni.

Za mnoge vrnitev ni pomenila novega začetka, ampak boleče soočenje z izgubo skoraj vsega, kar je sestavljalo njihovo življenje.

Otroci

Med največjimi žrtvami holokavsta so bili otroci.

V prekmurskih judovskih družinah je odraščala generacija, ki bi po vojni postala zdravniki, učitelji, obrtniki, podjetniki in umetniki. Večina teh otrok ni dočakala odraslosti.

Njihove fotografije, ohranjene v družinskih albumih, danes predstavljajo enega najbolj pretresljivih dokazov o svetu, ki je izginil.

Holokavst ni uničil le sedanje skupnosti, temveč tudi njeno prihodnost.

Imena namesto številk

Zgodovino holokavsta pogosto predstavljamo s številkami.

Toda vsaka številka skriva človeka.

Vsako ime pomeni družino, dom, poklic, prijatelje in načrte za prihodnost. Rabin Lazar Roth ni bil le ena od žrtev Auschwitza, temveč duhovni voditelj svoje skupnosti. Dr. Aleksander Balkányi ni bil zgolj zdravnik, ampak človek, ki je desetletja zdravil prebivalce Prekmurja. Za vsakim priimkom na nagrobniku ali seznamu deportiranih stoji življenje, ki je bilo nasilno prekinjeno.

Zato je naloga zgodovinarjev in muzejev, da žrtvam vrnejo njihova imena in njihove zgodbe.

Sklep

Holokavst je pomenil skoraj popolno uničenje judovske skupnosti v Prekmurju. V nekaj tednih leta 1944 je izginila skupnost, ki je skoraj dve stoletji soustvarjala gospodarsko, kulturno in versko življenje pokrajine.

To ni bila le tragedija Judov. Bila je tragedija Prekmurja in Slovenije. Z uničenjem njegovih judovskih prebivalcev je pokrajina izgubila del svoje kulturne raznolikosti, gospodarske ustvarjalnosti in zgodovinskega spomina.

Ko danes stopamo po ulicah Murske Sobote, Lendave ali Beltincev, pogosto ne vidimo več sledov ljudi, ki so tam živeli več generacij. Prav zato je ohranjanje njihovega spomina odgovornost sedanjosti – ne le zaradi preteklosti, temveč tudi zaradi prihodnosti.

Po holokavstu

Vrnitev v prazen svet

Ko se je maja 1945 vojna v Evropi končala, se je le peščica preživelih prekmurskih Judov vrnila v svoje domače kraje. Vračali so se iz koncentracijskih taborišč, delovnih enot, partizanskih enot ali iz izgnanstva. Namesto doma jih je pričakal svet, ki ga skoraj niso več prepoznali.

Njihovih družin ni bilo več. Starši, otroci, bratje, sestre in sorodniki so bili večinoma umorjeni v Auschwitzu ali drugih nacističnih taboriščih. Mnogi so se vrnili kot edini preživeli člani svojih družin.

Domovi so bili pogosto izropani ali zasedeni, trgovine in podjetja niso več obstajali, sinagoge so bile prazne, skupnosti, ki so jim pripadali vse življenje, pa ni bilo več.

Za številne preživele se vojna ni končala z osvoboditvijo. Začelo se je življenje z izgubo, ki je ni bilo mogoče nadomestiti.

Obnova, ki je ni bilo mogoče izvesti

V nasprotju z nekaterimi večjimi evropskimi mesti, kjer so se po vojni oblikovale nove judovske skupnosti, v Prekmurju za to ni bilo več pogojev.

Pred vojno je judovsko življenje temeljilo na več sto družinah, po letu 1945 pa je ostalo le nekaj posameznikov. Brez zadostnega števila članov ni bilo mogoče obnoviti rednega bogoslužja, verske šole ali dobrodelnih društev. Rabinov ni bilo več, sinagoge so ostale brez vernikov, številni mlajši preživeli pa niso več videli prihodnosti v okolju, kjer so izgubili skoraj vse svoje bližnje.

Nekaj časa so se preživeli še trudili ohraniti stik med seboj, vendar je bilo jasno, da organiziranega judovskega življenja v Prekmurju ni več mogoče obnoviti.

Odhodi

V letih po vojni so se številni preživeli odločili za odhod.

Nekateri so se preselili v večja mesta tedanje Jugoslavije, predvsem v Ljubljano, Zagreb ali Beograd. Drugi so emigrirali v Združene države Amerike, Kanado, Avstralijo ali Južno Ameriko.

Po ustanovitvi Države Izrael leta 1948 so se številni odločili za alijo in začeli novo življenje v judovski državi. Ta odločitev ni bila le politična ali verska, temveč pogosto tudi globoko osebna. Po izgubi družin in domačega okolja so želeli življenje nadaljevati tam, kjer bodo lahko znova živeli kot del judovske skupnosti.

S tem se je večstoletna zgodovina prekmurskega judovstva dokončno preselila tudi izven meja Slovenije.

Usoda sinagog

Povojna usoda sinagog odraža usodo skupnosti, ki jih je zgradila.

Lendavska sinagoga je po vojni izgubila svojo prvotno versko funkcijo, vendar je bila ohranjena. Danes predstavlja enega najpomembnejših judovskih kulturnih spomenikov v Sloveniji in pomemben prostor za razstave, kulturne prireditve ter spomin na nekdanjo skupnost.

Povsem drugačna je bila usoda veličastne sinagoge v Murski Soboti. Leta 1954 je bila porušena po odločitvi tedanjih oblasti. Z njenim izginotjem Slovenija ni izgubila le izjemnega arhitekturnega spomenika Lipóta Baumhorna, temveč tudi enega najpomembnejših simbolov večstoletne prisotnosti Judov v Prekmurju.

Tudi beltinska sinagoga se ni ohranila. Tako danes Lendava ostaja edina ohranjena zgodovinska sinagoga v Prekmurju.

Pokopališča kot tihi pričevalci

Čeprav so skupnosti izginile, so ostala judovska pokopališča.

Nagrobniki v Dolnji Lendavi in Murski Soboti danes predstavljajo enega najdragocenejših materialnih virov za raziskovanje zgodovine prekmurskih Judov. Na njih so zapisana imena ljudi, ki so ustvarjali življenje pokrajine, njihove družinske vezi in datumi, ki pogosto segajo več kot dvesto let v preteklost.

Pokopališča so postala kraji spomina. Tam, kjer ni več sinagog in skoraj ni več potomcev, ostajajo nagrobniki nemi, a zgovorni pričevalci nekdanje skupnosti.

Dolga tišina

Desetletja po vojni je bila zgodovina prekmurskih Judov le redko predmet širšega javnega zanimanja.

Holokavst je bil sicer priznan kot velik zločin nacizma, vendar so bile usode posameznih judovskih skupnosti pogosto potisnjene na obrobje zgodovinskega spomina. Številni domovi nekdanjih judovskih družin so ostali brez kakršnega koli obeležja, številna imena pa so počasi tonila v pozabo.

Šele konec 20. stoletja in zlasti po osamosvojitvi Slovenije so se začele intenzivnejše raziskave zgodovine Judov v Prekmurju. Pomembno delo so opravili zgodovinarji, muzeji, arhivi in lokalni raziskovalci, ki so zbirali dokumente, fotografije, pričevanja in predmete ter tako začeli vračati izgubljene zgodbe v kolektivni spomin.

Nova skrb za dediščino

V zadnjih desetletjih je zanimanje za judovsko dediščino v Sloveniji občutno naraslo.

Obnovljena lendavska sinagoga, raziskave o zgodovini prekmurskih Judov, spominske slovesnosti, razstave in znanstvene publikacije so pomembno prispevale k boljšemu razumevanju njihovega prispevka k razvoju pokrajine.

Pomembno vlogo pri tem imajo tudi Judovski kulturni center Ljubljana, Judovski muzej Slovenije, Liberalna judovska skupnost Slovenije ter številni domači in tuji raziskovalci, ki skrbijo, da zgodovina prekmurskih Judov ne ostane le del arhivov, ampak postane del javnega zgodovinskega spomina.

Sklep

Po letu 1945 se judovsko življenje v Prekmurju ni več obnovilo. Skupnost, ki je skoraj dve stoletji pomembno soustvarjala gospodarsko, kulturno in versko podobo pokrajine, je bila zaradi holokavsta premajhna, da bi lahko ponovno zaživela.

Njena dediščina pa ni izginila. Ohranja se v lendavski sinagogi, na judovskih pokopališčih, v arhivskih dokumentih, družinskih fotografijah, spominih preživelih in vse številnejših raziskavah. Vsaka nova razstava, knjiga ali spominska slovesnost predstavlja korak k vračanju imen in zgodb ljudem, ki so bili predolgo odsotni iz zgodovinskega spomina Slovenije.

Sinagoga v Murski Soboti

Lipót Baumhorn in usoda izgubljenega judovskega središča

Zgodovina judovske skupnosti v Murski Soboti je bila tesno povezana s prostori molitve, zbiranja in skupnostnega življenja. V mestu lahko prepoznamo 3 zgodovinske sinagoge oz. molilne prostore. Prva znana sinagoga je bila urejena v Kučanovi hiši, preprosti panonski stavbi iz 18. stoletja na današnji Zvezni ulici 10. Na tem mestu danes stoji Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. Ta zgodnji molilni prostor priča o času, ko je bila judovska skupnost še manjša, vendar že dovolj organizirana, da je potrebovala stalni kraj za bogoslužje in srečevanje.

Druga sinagoga se prvič omenjna leta 1853. Prepoznati jo je mogoče tudi v franciscejskem katastru iz leta 1860, kjer je označena manjša stavba, ki je pripadala judovski skupnosti. Merila je približno 8 m x 12 m in je lahko sprejela okoli 80 sedežev. Po velikosti je bila primerljiva s prvo fazo sinagoge v Lendavi pred njeno poznejšo obnovo. Ta stavba je izražala razvoj skupnosti v 19. stoletju, ko so se Judje v Prekmurju vse bolj vključevali v gospodarsko in družbeno življenje kraja.

Čeprav se je število Judov v Murski Soboti od začetka 20. stoletja zmanjševalo, je gospodarska moč skupnosti naraščala. Stara sinagoga je bila v slabem stanju, njena obnova pa se ni zdela smiselna. Zato se je skupnost odločila za gradnjo nove, reprezentativne sinagoge. Leta 1907 so naročilo zaupali Lipótu Baumhornu, enemu najpomembnejših in najplodovitejših arhitektov sinagog v srednji Evropi. Nova sinagoga je bila zgrajena med letoma 1907 in 1908.

Lipót Baumhorn, rojen leta 1860 v Kisbéru na Madžarskem, je bil arhitekt judovskega rodu. Študiral je na Dunaju pri Heinrichu von Ferstlu, nato pa je med letoma 1884 in 1894 delal v Budimpešti pri Ödönu Lechnerju, enem od ključnih oblikovalcev madžarske nacionalne arhitekture. Baumhorn se je sprva navdihoval pri Lechnerjevem iskanju posebnega madžarskega arhitekturnega izraza, pozneje pa se je od folklornih prvin oddaljil in razvil slog, ki je bil primeren za zelo različne judovske skupnosti, od bolj tradicionalnih do liberalnih.

Baumhorn je projektiral 25 sinagog in obnovil številne druge v nekdanji Avstro-Ogrskionarhiji. Deloval je v Budimpešti, v provincialnih mestih Madžarske ter na območjih današnje Slovaške, Romunije in nekdanje Jugoslavije. Med njegova pomembna dela sodijo sinagoge nav Reki, v Zrenjaninu, Szegedu, Novem Sadu, Budimpešti, Ceglédu, Gyöngyösu in Murski Soboti. Njegov slog je združeval romanske, gotske, orientalske, secesijske in včasih mavrske prvine. Kljub raznolikosti vplivov je v njegovih sinagogah mogoče prepoznati ponavljajočo se zasnovo: skoraj kvadratno molilno dvorano, osrednjo kupolo ali poudarjen osrednji prostor, ženske galerije, stopnišča v vogalih, bimo oziroma bralni oder pred aron kodešem ter bogato oblikovan prostor za Toro.

Murskosoboška sinagoga je bila zidana stavba s 45 cm debelimi zidovi. Njene zunanje mere so bile 13,7  x 23,7 m. Tloris je obsegal glavno molilno dvorano, manjši pravokotni prizidek na vzhodu za aron kodeš, zaobljen jugovzhodni vogal in zahodni vhodni vestibul. Enoladijska molilnica je imela plitek obok, na treh straneh pa jo je obdajala ženska galerija. Ta je slonela na oblikovanih kamnitih stebrih, ki so hkrati nosili strop. Bima, obdana s kovano železno ograjo, je stala pred dvignjenim aron kodešem, umeščenim v bogato oblikovano nišo z dvema stebroma. Ta ureditev je bila značilna za novejše sinagoge na Madžarskem, kjer se je bogoslužni prostor približal zasnovi sodobnejših, bolj reprezentativnih sakralnih dvoran.

V notranjosti je bilo 18 lesenih klopi v pritličju s 126 sedeži, ob vhodu pa še dve manjši klopi z dodatnimi 12 sedeži. Ob bimi sta bili še dve klopi z 8 sedeži, skupaj torej 146 sedežev za moške. Ženska galerija je imela 108 sedežev. Nad aron kodešem, v vzhodnem delu galerije, so bile orgle, kar je bilo prav tako značilno za t.i. neološko judovsko bogoslužje. Notranjost je poslikal Lajos Rábai iz Keszthelya.

Arhitekturno je bila sinagoga zasnovana v jeziku, ki je združeval zgodovinske sloge in sodobne secesijske poudarke. Baumhorn je pogosto uporabljal oblike, sorodne madžarski nacionalni arhitekturi s preloma stoletja, pri čemer so se v njegovih delih prepletali romanski, gotski, orientalski in secesijski elementi. Murskosoboška sinagoga je bila skromnejša od njegovih največjih projektov, vendar je jasno vključevala njegove značilnosti: členjeno fasado, poudarjen glavni vhod, ritmično razporeditev oken, bogato zasnovo molilne dvorane in premišljeno postavitev bime v bližini aron kodeša.

Glavna fasada je imela 3 šilasto zaključene vhode. Stranska vrata so vodila do ženskih galerij, ki sta bili dostopni po dveh lesenih stopniščih v preddverju. Nad glavnim vhodom je bilo veliko okroglo okno. Vertikalna os fasade pa se je zaključila z motivom dvojnih tabel postave. Na stranskih fasadah so se ponavljali sorodni motivi, namesto vrat pa so bila ozka okna z zaobljenimi loki. Celotna stavba je bila ometana z grobim rumenkasto sivim ometom, poudarjenim z rustiko. Na vzhodni fasadi je bila velika rozeta z Davidovo zvezdo, ki je od zunaj označevala mestoaron kodeša v notranjosti.

Med 2.svetovno vojno je bila sinagoga opustošena in oskrunjena, vendar ni bila neposredno poškodovana. Po osvoboditvi leta 1945 v njej ni bilo več bogoslužja. Rdeča armada jo je uporabljala kot hlev za približno 60 konj, kar samo po sebi govori o velikosti stavbe. Preostali Judje so bili obubožani, skupnost pa ni imela sredstev za obnovo. Del opreme je bil prodan: preproge, klopi, 2 kristalna lestenca in orgle. Nekateri predmeti so bili prodani že pred vojno evangeličanski cerkvi v Selu. Glavna lesena vrata sinagoge je prevzelo gradbeno podjetje Sograd in jih vgradilo v svoje hleve; danes so razstavljena v Pomurskem muzeju Murska Sobota.

Sinagoga v Murski Soboti je bila pred drugo svetovno vojno sedež celotne judovske skupnosti in najmočnejši simbol judovske prisotnosti v Prekmurju. Po vojni pa so preživeli Judje ostali brez družbene moči in zgodovinskega priznanja. Zveza judovskih občin v Beogradu je leta 1949 sinagogo prodala mestnemu ljudskemu odboru. Ko je binkoštna cerkev v Veščici zaprosila, da bi ji stavbo posodili, so oblasti z odgovorom odlašale in zadevo predale verski komisiji Ljudske republike Slovenije, ki za rešitev ni pokazala zanimanja. Mestni ljudski odbor Murska Sobota je nato sprejel odločitev, da se sinagoga poruši in da se na njenem mestu zgradi stanovanjski blok.

Rušenje je bilo določeno za 21. april 1954. Kot uradni razlog se je navajalo pomanjkanje stanovanj, čeprav bi bilo stavbo mogoče prilagoditi za različne javne ali druge namene. V mestu je bilo tudi dovolj drugih praznih zemljišč za novogradnje, zato je bila razlaga o nujni odstranitvi sinagoge predvsem izgovor. Njeno uničenje je pomenilo izgubo osrednjega judovskega spomenika v Murski Soboti in enega najpomembnejših arhitekturnih pričevanj judovske zgodovine v Sloveniji.

Na njenem mestu je bil leta 1956 zgrajen stanovanjski blok po načrtih arhitekta Ferija Novaka. Stavba se je v mestni spomin zapisala kot »judovski blok«. Gre za 5-nadstropno kubično stavbo z ravno streho. V spodnjih delih fasade je uporabljen naravni kamen, v konstrukciji pa je bil ponovno uporabljen tudi del gradiva porušene sinagoge. Tako je spomin na sinagogo ostal navzoč le posredno: v imenu bloka, v nekaj ohranjenih predmetih, v fotografijah in v gradbenem materialu, ki je prešel iz sakralnega prostora v stanovanjsko arhitekturo.

Arhitekt Feri Novak, ki je zasnoval blok, rušenju sinagoge ni nasprotoval. Izobraževal se je pri Petru Behrensu na Dunaju in pozneje pri Le Corbusierju v Parizu. V Murski Soboti je pred drugo svetovno vojno in po njej pustil močan pečat funkcionalistične in modernistične arhitekture. Ukvarjal se je z urbanističnim načrtovanjem mesta in zasnoval več javnih stavb. Leta 1947 oz 1948 je oblikoval tudi spominsko ploščo in obelisk na mestnem pokopališču, posvečena žrtvam vojne, vendar brez posebne omembe judovskih žrtev.

Zgodba murskosoboške sinagoge je zato zgodba o vzponu, kulturni samozavesti, uničenju in izbrisu. Bila je delo enega najpomembnejših arhitektov sinagog v srednji Evropi, središče verskega in skupnostnega življenja prekmurskih Judov ter izraz njihovega položaja v mestu na začetku 20. stoletja. Njena povojna usoda pa razkriva, kako hitro je lahko prostor spomina postal prostor pozabe. Danes sinagoge ni več, vendar njena zgodovina ostaja bistveni del judovske, prekmurske in slovenske kulturne dediščine.

Sinagoga Lendava

Judovska skupnost v Lendavi se je oblikovala v drugi polovici 18. stoletja, ko se je judovsko prebivalstvo v mestu in okoliških naseljih dovolj povečalo, da je potrebovalo lastno versko organizacijo. K lendavsko skupnost so spadale tudi družine iz okoliških krajev, med njimi iz Dolge vasi, Petišovcev, Trimlinov, Dolgine, Banute in naselij na območju današnje Madžarske.

Prvi molitveni prostor je bil urejen v zasebni hiši Bódoga Weisza na današnji Glavni ulici. Leta 1837 je bila skupnost uradno ustanovljena- Kmalu je dobila tudi urejeno molilnico na Spodnji ulici. Ta je imela približno 30 sedežev za moške in 20 za ženske. Sredi 19. stoletja se je skupnost preselila v zidano stavbo, kjer je bila kasneje sinagoga. Leta 1844 je v Lendavi nastopil versko poslanstvo rabin Aron Fischauer. V njegovem času pa se je začelo tudi sistematično vodenje matičnih knjig, ki se je nadaljevalo vse do leta 1944.

Današnja sinagoga je nastala v 60. letih 19. stoletja, v času rabina Mojzesa Schacherlesa. Pri gradnji verskega objekta so deloma priključili starejšo zidano stavbo. Zato je sinagoga ohranila preprosto, skoraj zadržano arhitekturno zasnovo. Po velikosti je sodila med manjše sinagoge na območju nekdanje Ogrske. V njej je bilo prostora za približno 80 moških in 60 žensk.

Stavba ima pravokotni tloris, štirikapno streho in umirjeno zunanjščino, ki pa je s svojo višino izstopala iz okoliškega enonadstropnega mestnega tkiva. Notranjost je bila zasnovana v skladu z reformirano obliko judovskega bogoslužja. Ženska galerija je potekala po zahodni in vzdolžnih straneh prostora, nosili pa so jo litoželezni stebri s korintskimi kapiteli. Na vzhodni strani je stal aron hakodeš, omara za shranjevanje Torinih zvitkov, pred njim pa bima, bralni pult. Nad svetim prostorom je gorela večna luč,ner tamid, ki je označevala Božjo navzočnost.

Leta 1908so sinagogo razširili in prenovili. Dodali so ji vhodno vežo s stopniščem, preoblikovali odprtine in stavbo prilagodili potrebam skupnosti. Kljub skromni zunanjosti je bila notranjost urejena z jasno liturgično osjo in premišljeno razporeditvijo prostora.

Druga svetovna vojna je pomenila konec organiziranega judovskega življenja v Lendavi. Aprila 1944 so  lendavske Jude zbrali, jih odpeljali v Čakovec, nato v Nagykanizso in od tam v koncentracijska taborišča. Večina jih je bila umorjena v Auschwitzu. Le malo preživelih se je po vojni vrnilo v Lendavo; zaradi nacionalizacije premoženja in izgube skupnosti so se mnogi pozneje kar izselili.

Po vojni so sinagoo opustili in jo oskrunili. Nekaj notranje opreme se je ohranilo, med drugim litoželezni stebri, ograja ženske galerije in stenska ura, medtem ko pa  aron hakodeš in bima nista preživela. Stavba je bila dolgo zanemarjena in namenjena skladiščnjue; skozi vzhodno steno so prebili dodaten vhod.

Med letoma 1992 in 2002 so sinagogo obnovili. Danes deluje kot razstavni in spominski prostor, posvečen judovski zgodovini Lendave in Prekmurja. Na ženski galeriji je stalna razstava o judovski dediščini regije, pritličje pa je namenjeno kulturnim dogodkom in umetniškim predstavitvam. V stavbi so razstavljena tudi dela izraelskega umetnika Dana Reisingerja, rojenega v Srbiji, ki je Lendavi podaril cikel grafik z naslovom Ognjeni zvitki.

Lendavska sinagoga je ena redkih ohranjenih sinagog v Sloveniji. Njena arhitektura je preprosta, a njena zgodovinska teža izjemna. Priča o skupnosti, ki je več kot stoletje oblikovala gospodarsko, versko in kulturno življenje mesta, a tudi o nasilnem prelomu, ki ga je prinesel holokavst. Danes je prostor spomina, tišine in kulturnega srečevanja.

Sinagoga v Beltincih

Judovska skupnost v Beltincih je imela svojo sinagogo že pred letom 1860. Stala je na območju današnje Mladinske ulice, v bližini Panonske ulice in potoka Črnec. Bila je majhna, a za lokalno skupnost izjemno pomembna stavba: prostor molitve, praznovanja, učenja in srečevanja judovskih družin iz Beltincev in okolice.

Po obliki je bila sinagoga preprosta pravokotna stavba, velika približno 9 m x 5 m. Imela je štirikapno streho in je sodila med manjše sinagoge panonsko-madžarskega prostora. Vzhodna fasada je bila obrnjena proti ulici; na njej je bilo polkrožno okno, ki je osvetljevalo notranjost in poudarjalo smer proti aron kodešu, sveti omari za torine zvitke. Vhod je bil obrnjen proti bližnjemu potoku Črnec.

Notranjost je bila skromna, vendar premišljeno urejena. Na zahodni strani je bilo stopnišče, ki je vodilo na žensko galerijo. Ta je potekala vzdolž obeh daljših sten in je bila oblikovana kot 2 zeleno pobarvana balkona. Tudi klopi v molitvenem prostoru so bile zelene barve, postavljene v 2 vrstah in obrnjene proti vzhodni steni. Nad svetim prostorom je bilo polkrožno okno z motivom Davidove zvezde.

Zadnji rabin, ki je deloval na tem območju, je bil Adolf Kaufmann, ki je umrl leta 1907. Po njegovi smrti je organizirano versko življenje začelo slabeti. Po lokalnem izročilu naj bi se v 20. letih 20. stoletja, tudi zaradi protijudovskega nasilja in pogromov, pomemben del oz. celotna ortodoksna judovska skupnost iz Beltincev preselila v Palestino. Ta odhod je pomenil prelom v zgodovini kraja: sinagoga je izgubila svoje vernike, skupnostno življenje je zamrlo, stavba pa je ostala brez redne uporabe.

Sinagoga je bila med protijudovskimi nemiri poškodovana in je nato hitro propadala. Leta 1937 so jo zaradi opuščenosti, neaktivnosti skupnosti in odsotnosti stalnega lokalnega rabina porušili. Njena odstranitev je pomenila izginotje enega najpomembnejših materialnih pričevanj o judovski prisotnosti v Beltincih.

Kljub temu pa se je del njene dediščine ohranil. Judovski kulturni center Ljubljana v svoji zbirki hrani 2ner tamida – 2 večni luči iz sinagoge v Beltincih. Ta redka in dragocena predmeta sta nekoč gorela pred aron kodešem, danes pa sta tihi priči nekdanjega sakralnega prostora. Ohranjenima večnima lučema pripada poseben pomen: nista le muzejska predmeta, temveč simbol spomina na molitev, skupnost in izgubljeno sinagogo.

Novo poglavje v razumevanju judovske dediščine Beltincev se je odprlo leta 2026, ko so bile v kraju odkrite mikve, judovska obredna kopališča. Njihovo odkritje kaže, da judovsko življenje v Beltincih ni bilo povezano le s sinagogo kot prostorom bogoslužja, temveč tudi z vsakdanjo versko prakso, obredno čistostjo in širšo organizacijo skupnosti. Mikve so izjemno pomemben dokaz o globlji in bolj izrazitii navzočnosti judovske skupnosti v kraju.

Sinagoga v Beltincih je bila majhna po velikosti, a velika po pomenu. Njena zgodba govori o življenju in izginotju skupnosti, o nasilju, izselitvi in pozabi, pa tudi o ohranjenih sledovih, ki danes omogočajo ponovno odkrivanje judovske zgodovine Prekmurja. Dve večni luči in odkritje mikev nas opozarjajo, da dediščina beltinskih Judov ni izbrisana: ostaja navzoča v predmetih, prostoru, spominu in raziskovanju.

dr. Lazar Roth

Zadnji slovenski rabin pred holokavstom

Dr. Lazar Roth, rojen leta 1877 v Jelšavi na današnjem Slovaškem, je bil zadnji rabin judovske skupnosti v Murski Soboti in ena najpomembnejših osebnosti judovskega življenja v Prekmurju pred 2. svetovno vojno. V Mursko Soboto je prišel leta 1926, po letih delovanja v Beogradu in Novem Sadu, ter se naselil v rabinovi hiši za sinagogo. Njegov prihod je pomenil novo obdobje za skupnost z dolgim izročilom verskega, izobraževalnega in dobrodelnega delovanja.

Roth ni bil le verski voditelj. Bil je učenjak, pedagog, govornik in človek široke evropske izobrazbe. Njegova osebna knjižnica je slovela kot izjemno bogata. Tu je poučeval otroke in skrbel za prenos  znanja o judovstvu na mlajše rodove. Obvladal je številne jezike, celo pridigal je v več jezikih,  in bil znan po izjemno vplivni retoriti. Njegove pridige so  tako cenili, da so jim občasno prisluhnili tudi pripadniki drugih veroizpovedi. Med letoma 1926 in 1941 je poučeval verouk tudi na murskosoboških srednjih šolah, do vojne pa je vodil tudi nedeljsko šolo za judovske otroke v Ljubljani. S tem je njegovo pedagoško in versko delo presegalo okvir lokalne skupnosti ter povezovalo judovsko življenje  različnih delov Slovenije.

V času, ko so se nad Evropo zgrinjali antisemitizem, fašizem in nacizem, je Roth ostal s svojo skupnostjo. Zavedal se je nevarnosti, ki je grozila Judom, vendar Murske Sobote ni zapustil. Njegova življenjska pot se je zato neločljivo povezala z usodo soboških in prekmurskih Judov.

Aprila 1944 so madžarske oblasti, ki so med vojno nadzorovale Prekmurje, začele z deportacijami judovskega prebivalstva. 26. aprila 1944 so morali Judje iz Murske Sobote priti v sinagogo, kamor jim je bilo dovoljeno vzeti  s seboj le osebno prtljago. Tam so bili zaprti čez noč, naslednje jutro pa so jih odpeljali prek Čakovca v Nagykanizso, zbirno taborišče pred deportacijo v Auschwitz. Od tam so bili poslani v Auschwitz-Birkenau, kjer je bila uničena skoraj celotna judovska skupnost Murske Sobote.

Dr. Lazar Roth je bil umorjen v Auschwitzu leta 1944. Z njim se ni končalo le življenje posameznika, temveč tudi obdobje organiziranega  verskega delovanja v Murski Soboti. Njegova smrt simbolizira nasilno prekinitev judovskega verskega, kulturnega in izobraževalnega  izročila v Prekmurju.

Danes se spomin nanj ohranja tudi s knjigami. V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobotaso v 21. stoletju evidentirali  zbirko judovskih molitvenih in obrednih knjig, ki so najverjetneje pripadale nekdanji judovski verski občini. Med njimi so molitveniki, praznični mahzorji, Hagade in učbeniki za branje ter izvajanje molitev. Nekatere knjige nosijo podpise soboških Judov, tudi rabina Lazarja Rotha. Ta knjižna dediščina je eden redkih materialnih ostankov sveta, ki je bil v holokavstu skoraj popolnoma uničen.

Lazar Roth je v zgodovinskem spominu  zadnji rabin Murske Sobote,in sicer  kot učitelj in kot varuh skupnosti v njenem najtežjem času. Njegova zgodba govori o učenosti, odgovornosti in zvestobi skupnosti, pa tudi o izgubi, ki je zaznamovala celotno Prekmurje. Spomin nanj je spomin na ljudi, knjige, molitve, glasove in življenje, ki so bili nasilno izbrisani. Toda pozabljeni nikakor ne smejo biti.

Judovska prehrana v Prekmurju

Judovska prehrana v Prekmurju je  pomenila več kotle  skupek receptov. Bila je način življenja, v katerem so se prepletali vera, družinski spomin, lokalno okolje in praznični koledar. Njeno osnovo so določala pravila kašruta, judovskih prehranskih predpisov, ki urejajo izbiro dovoljenih živil, pripravo mesa ter ločevanje mesnih in mlečnih jedi. Hrana je zato vsakdanjemu življenju dajala poseben red: kuhinja, posoda, način kuhanja in praznična miza so bili del verske in kulturne identitete.

Prekmurski Judje so živeli v prostoru, kjer so se srečevali madžarski, panonski, slovenski in srednjeevropski vplivi. Njihova kuhinja je bila zato hkrati judovska, aizrazito lokalna. Uporabljali so sestavine, ki so bile dostopne v okolju: krompir, zelje, čebulo, fižol, lečo, jajca, ribe, perutnino, gosje meso, sadje, orehe, mak, med in sezonsko zelenjavo. V jedilnikih so se pojavljale juhe, omake iz rozin in kostanja, kompoti, cmoki, sarma, pečena perutnina, ribje jedi, testenine in praznično pecivo. Prav ta preplet kaže, da judovska kuhinja v Prekmurju ni bila zaprta sama vase, temveč se je razvijala v stalnem dialogu z okoljem, pri čemer je ohranjala verska pravila.

Posebno mesto je imel šabat, tedenski dan počitka. Ker na šabat ni bilo dovoljeno opravljati vsakdanjih del, se je hrana pripravljala vnaprej. Na mizi so bili kruh, sol, vino, gosji ocvirki, kuhan krompir s čebulo in druge jedi, ki so jih lahko pripravili pred začetkom prazničnega dne. Ena najbolj značilnih jedi je bil šolent — zelo počasi kuhana enolončnica iz mesa, krompirja, žit in fižola. Priprava je lepo izražala povezavo med verskim pravilom in praktičnim življenjem: jed se je kuhala dolgo in počasi, da je ostala topla tudi na dan počitka.

Praznična prehrana je sledila judovskemu koledarju. Za roš hašana, judovsko novo leto, so pripravljali mesno juho, pečeno meso, omake z rozinami in kostanjem, kompote, med, sadje in pleteni praznični kruh. Sladke jedi so simbolizirale željo po dobrem in sladkem letu. Po postu na jom kipur so najprej jedli lažjo hrano, nato juho, meso, zelenjavo, kruh in sadje. Zasukotso bile značilne juhe, sarma, »kindli«in »flodni«, za purim pa bogatejše jedi, med njimi juhe, meso z omakami, makove in orehove sladice ter »hamantašni«.

Za pasho so pekli ali naročali »maco«, nekvašen obredni kruh. V Prekmurju je bila maca znana tudi med nejudovskim prebivalstvom; ponekod so jo imenovali »židulaška«. Ob pashi so jedli rdečo peso, krompir, gosje ocvirke, pečena jetra, jajca, grenka zelišča, sadje in oreške.

Prekmurska judovska kuhinja je danes dragocen spomin na skupnost, ki je bila skoraj povsem uničena v holokavstu. V receptih, prazničnih jedeh in družinskih navadah se ohranjajo vonji doma, jeziki, imena, obredi in sledovi vsakdanjega življenja judovskih družin iz Murske Sobote, Lendave, Beltincev in drugih krajev Prekmurja.

Judovsko pokopališče v Dolgi vasi

Judovsko pokopališče v Dolgi vasi je najpomembnejši ohranjeni prostor spomina na lendavsko judovsko skupnost. Leži severno od Lendave, ob cesti proti madžarski meji, in je povezano z zgodovino Judov iz Lendave ter okoliških krajev. Dolga vas, razpotegnjeno obcestno naselje, se v virih omenja že v 14. stoletju, judovsko pokopališče pa je najverjetneje nastalo v 19. stoletju, in sicer v času, ko je lendavska skupnost dobila svojo versko in dobrodelno organizacijo.

Leta 1834 je bila v Lendavi ustanovljena Chevra Kadisha, judovska pogrebna bratovščina. Njena naloga je bila skrb za umirajoče, priprava pokojnikov na pokop, organizacija pogrebov in pomoč žalujočim družinam. Pokopališče v Dolgi vasi je postalo kraj, kjer so pokopavali člane lendavske skupnosti in Jude iz širše okolice.

Prvotno pokopališče je ležalo nekoliko odmaknjeno od ceste in je merilo približno 25 m x 30 m. Leta 1880 so ga razširili in obdali s kamnitim zidom, katerega ostanki so še danes vidni v zaraščenem delu pokopališča. Vhod vodi skozi obredno oz. poslovilno vežico, zgrajeno leta 1906. Spominska plošča priča, da je bila stavba postavljena v času predsednika Chevra Kadishe Jakaba Schwarza, pod nadzorom predstavnikov skupnosti in gradbenega odbora.

Vežica je preprosta, skoraj kvadratna stavba s štirikapno streho. Njena arhitektura je zadržana, vendar izrazito funkcionalna. Na pročeljih so polkrožno zaključene odprtine, v notranjosti pa sta ohranjeni spominski plošči: ena posvečena gradnji vežice in druga povezana z judovskim pokopališčem v Beltincih. Nad vhodom je kamnita plošča z dvojezičnim napisom. Hebrejski odlomek se navezuje na svetopisemsko podobo iz preroka Ezekiela, na vizijo suhih kosti in obljubo ponovnega življenja.

Pokopališče je razdeljeno na več delov. Osrednji del je bil namenjen članom Chevra Kadishe, njihovim ženam in neporočenim hčeram. Poleg njega je splošni pokopališki del, posebej ograjen manjši prostor pa je bil namenjen otroškim grobovom. Danes je evidentiranih 191 grobov, vključno s spomenikom judovskim žrtvam druge svetovne vojne iz Prekmurja.

Spomenik žrtvam holokavsta je bil leta 1947 prenesen s pokopališča v Beltincih. Njegovo postavitev so spodbudili 4 preživeli Judje, ki so po vojni ostali v Prekmurju. Belomarmornati spomenik z odsekanim drevesom simbolizira nasilno prekinjena življenja in izgubo skupnosti. Napis je posvečen žrtvam fašizma med letoma 1941 in 1945.

Zadnja judovska pokopa med drugo svetovno vojno sta bila opravljena leta 1943, ko sta bila pokopana Henrik Maschanzker in Armin ozi. Herman Strasser. Po vojni so bili pogrebi zaradi pomanjkanja lokalnega rabina večinoma nereligiozni. Zadnji človek, pokopan na judovskem pokopališču v Dolgi vasi, je bil Lajos Blau, preživeli holokavsta, ki je po vojni ostal v Lendavi in tam umrl leta 1998 v visoki starosti.

Nagrobniki na pokopališču so zapisani predvsem v hebrejščini in madžarščini, redkeje v nemščini. Starejši spomeniki so večinoma iz apnenca, z lokom ali koničasto zaključenimi vrhovi, in so oblikovani skromneje. Mlajši nagrobniki so večji, pogosto iz črnega marmorja, z zlatimi napisi in bolj razkošno obdelavo. Ta razlika kaže na spreminjanje gospodarskega položaja judovskih družin in na vpliv meščanskih okusov ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.

Judovsko pokopališče v Dolgi vasi ni le kraj pokopa. Je arhiv v kamnu, prostor imen, jezikov, družinskih vezi in prekinjenih življenj. V njem se srečujejo verska tradicija, lokalna zgodovina in spomin na skupnost, ki je pomembno zaznamovala Lendavo in Prekmurje. Danes je eden najmočnejših materialnih dokazov judovske prisotnosti v tej pokrajini.

Zanimivi ljudje iz Prekmurja

Ali Kardoš

Pesnik, prevajalec in revolucionar iz Murske Sobote

Ali Kardoš, rojen kot Aladar Kardoš leta 1914 v Murski Soboti, je pripadal generaciji mladih prekmurskih Judov, ki so odraščali v času velikih političnih, socialnih in idejnih pretresov med obema vojnama. Izhajal je iz skromne trgovske družine, ki se je ukvarjala z železnino. Po očetovi smrti med prvo svetovno vojno je njegova mati sama prevzela skrb za trgovino in za tri otroke. Družina je živela v pritlični oz. enonadstropni hiši na vogalu današnje Ulice arhitekta Novaka in Partizanske ulice v Murski Soboti. Na tem mestu danes stoji stanovanjski blok, poimenovan po Kardošu, na pročelju pa je spominska plošča, ki opozarja na njegovo vlogo v komunističnem gibanju.

Kardoš je bil ena zgodnjih osebnosti komunističnega in revolucionarnega gibanja v Prekmurju. Vključil se je v krog mladih kulturnih in politično angažiranih ljudi, znanih kot Mladoprekmurci, ki so širili komunistično literaturo in publikacije Kominterne, mednarodne zveze komunističnih strank. Ni bil le politični aktivist, temveč tudi pesnik in prevajalec. Njegova dejavnost je povezovala družbeno kritiko, literarno ustvarjalnost in iskanje pravičnejšega sveta v času, ko so se po Evropi krepile avtoritarne ideologije, socialne napetosti in antisemitizem.

Že v srednješolskih letih je zaradi svojih stališč prišel v spor z oblastmi. Prepovedali so mu nadaljevanje šolanja na območju Dravske banovine. Zato se je preselil v Čakovec, kjer se je izučil za trgovskega pomočnika. Tam se je srečal tudi z različnimi sionističnimi idejami, kar je razširilo njegov pogled na judovsko vprašanje, politično prihodnost in položaj manjšin v srednji Evropi. Po vrnitvi v Mursko Soboto je nekaj časa delal v družinski trgovini, pozneje pa se je zaposlil v tovarni platna. Tudi tam je med delavci širil komunistične ideje, zaradi česar je izgubil službo.

Leta 1933 se je pridružil Komunistični partiji Jugoslavije in postal sekretar prve komunistične partijske organizacije v Prekmurju. Naslednje leto se je udeležil regionalne konference slovenske komunistične partije v Goričanah, kjer je srečal Josipa Broza Tita, poznejšega predsednika Jugoslavije, in Edvarda Kardelja, enega najpomembnejših političnih voditeljev socialistične Jugoslavije. Zaradi političnega delovanja je bil večkrat zaprt, saj je bila komunistična dejavnost v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana.

Leta 1940 so ga aretirali in poslali v taborišče za politične zapornike v Bileći v Bosni. Po izpustitvi paše  se njegovo preganjanje ni končalo. Med vojno so ga zaprle nemške okupacijske oblasti v Murski Soboti, nato pa še madžarske oblasti. Leta 1942 je bil prisilno vključen v skupino judovskih delavcev, ki so opravljali težko fizično delo na Madžarskem. Leta 1943 so ga poslali na prisilno delo v rudnik Bor v Srbiji, od tam pa je bil deportiran v koncentrac ijsko taborišče Flossenbürg v Nemčiji, kjer je leta 1945 umrl.

Življenjska pot Alija Kardoša združuje več plasti zgodovine Prekmurja: judovsko prisotnost v Murski Soboti, delavsko in revolucionarno gibanje med obema vojnama, politično represijo ter uničenje evropskega judovstva med holokavstom. Bil je mlad intelektualec, ki je svojo družbeno občutljivost izražal s političnim delovanjem, pisanjem literatureo in prevajanjme. Njegova usoda priča o času, v katerem so se osebna prepričanja, judovska identi in nasilje totalitarnih sistemov tragično prepletli.

dr. Sándor Vályi

Murska Sobota (Muraszombat), konec 19. stoletja – Flossenbürg, 1944

Dr. Sándor Vályi, rojen kot Sándor Weiner očetu Jakobu in materi Francziski (Fani), roj. Fischer, je bil odvetnik, pesnik in ena  najpomembnejših osebnosti judovske skupnosti v Murski Soboti v prvi polovici 20. stoletja. Po študiju prava v Budimpešti se je preselil v Mursko Soboto, kjer je odprl odvetniško pisarno in postal del meščanske ter intelektualne elite. Sprva je deloval na današnji Slovenski ulici, pozneje pa na Ulici Štefana Kovača, kjer si je v vili iz leta 1907 uredil tako pisarno kot dom.

Kot pravnik je zastopal veleposestnike v regiji, med drugim tudi soboškega grofa Lászla Szapáryja, ter sodeloval pri vprašanjih agrarne reforme. Med njegovimi pripravniki sta bila tudi dr. Ludvik Rogan in Štefan Kovač-Marko, poznejši narodni heroj. V 1. svetovni vojni je služil kot oficir, v 20. letih minulega stoletja pa je kot veren Jud opravljal tudi funkcijo predsednika izraelitske skupnosti v Murski Soboti.

Leta 1910 se je v soboški sinagogi poročil z Elizabeto Ascher, pripadnico ugledne judovske družine, ki se je pozneje preimenovala v Árvay. V zakonu se jima je rodil sin Imre (Emerik, Emery, Mirko; 1911–1998), ki je po študiju v Zürichu emigriral v Združene države Amerike in postal izjemno uspešen novator z več kot 200 registriranimi  patenti. Med drugim je za Pepsi-Colo razvil mehko dvolitrsko plastično plastenko, ki se je uveljavila v svetovni industriji pijač.

Dr. Vályi je pisal tudi poezijo v madžarščini. Leta 2018 je pod naslovom Iz dežele daljnje izšel izbor njegovih pesmi v slovenskem prevodu škofa dr. Jožefa Smeja, s čimer je njegova literarna zapuščina ponovno stopila v javnost po več kot celem stoletju.

Prvih aretacij Judov v Prekmurju aprila 1944 se je zaradi svojih zaslug za Madžarsko izognil, a sta bila novembra istega leta kljub temu skupaj z ženo aretirana. Deportirana sta bila v koncentracijsko taborišče Flossenbürg, kjer je bil dr. Sándor Vályi novembra 1944 usmrčen. Njegova žena je taborišče preživela, a se po vojni ni več vrnila v Mursko Soboto, temveč se je preselila k sinu v Združene države Amerike, kjer je leta 1977 umrla.

Njegova življenjska pot – od uglednega odvetnika, voditelja skupnosti in pesnika do žrtve holokavsta – jea eno najmočnejših pričevanj o usodi judovske skupnosti v Prekmurju in o svetu, ki je bil v 2. svetovni vojni skoraj v celoti uničen.

Judita Hahn Kreft (1926–2020)

Judita Hahn (1926–2020), slovenska gledališka in filmska igralka judovskega rodu iz Prekmurja, je s svojo umetniško potjo pomembno zaznamovala slovenski kulturni prostor 20. stoletja. Rodila se je v Murski Soboti v judovski družini, njeno mladost pa je prekinila 2. svetovna vojna, ko je bila deportirana v Auschwitz . Ta izkušnja je trajno zaznamovala njeno življenje.

Po vojni je študirala igro in leta 1952 postala članica Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je ustvarjala več kot 3 desetletja. Na odru se je uveljavila kot izjemna karakterna igralka z izrazitim občutkom za psihološko poglobitev svojih vlog. Med njenimi pomembnejšimi nastopi so bile vloge v dramah Williama Shakespeara, Ivana Cankarja in Tennesseeja Williamsa, pa tudi v delih Jeana Giraudouxa in sodobnih evropskih dramatikov. Posebej je izstopala v vlogah močnih, notranje razklanih ženskih likov, ki jih je oblikovala z veliko mero subtilnosti in notranje napetosti.

Poleg gledališča je nastopala tudi v filmih in na televiziji. Med njenimi vidnejšimi filmskimi vlogami je nastop v filmu Druga stran medalje, sodelovala pa je tudi v številnih televizijskih dramah in radijskih igrah, kjer je njen glas postal prepoznaven del slovenskega medijskega prostora.

Bila je poročena z dramatikom in režiserjem Bratkom Kreftom, s katerim sta pomembno soustvarjala slovensko gledališko življenje. Njena umetnost je presegala zgolj interpretacijo vlog svvetovnih draatiko. V njej je bilo čutiti globoko človeško izkušnjo, tiho moč in dostojanstvo preživetja.

Kot Judinja, ki je preživela holokavst, in kot umetnica, ki je zaznamovala slovensko gledališče, je Judita Hahn  eno najpomembnejših osebnosti, ki povezujejo judovsko dediščino Prekmurja s sodobno kulturno zgodovino Slovenije. Njeno življenje in delo pričata o tem, kako umetnost ohranja spomin in daje glas tudi najtežjim izkušnjam.

Družina Heimer-Fürst

Sem Aviva Koren, rojena Klein, iz Izraela. Sem pripadnica druge generacije preživelih holokavsta. Oba moja starša sta se rodila v Evropi in preživela holokavst. Želim vam predstaviti zgodbo družine moje mame Charlotte, ki smo jo klicali Sarika, v hebrejščini pa Sarah, ter zgodovino družin Heimer in Fürst, katerih korenine segajo v Mursko Soboto in Prekmurje.

Družina Heimer je bila družina po očetovi strani moje mame. Moj praded Ignaz oziroma Yitzhak Heimer in prababica Karolina, Lea oziroma Luna, rojena Weiner, sta živela v Murski Soboti, kjer je imel praded trgovino. Karolina in Ignaz sta imela sedemnajst otrok, od katerih jih je pet umrlo že v zgodnjem otroštvu.

Po drugi strani je bila z našo družinsko zgodbo povezana družina Fürst. Moja prababica Charlotte, rojena Reich, se je poročila z Ludwikom Fürstom in skupaj sta imela osem otrok.

Moj dedek Oskar se je rodil leta 1894 v Murski Soboti, babica Yolan pa leta 1896 v Beltincih. Dedek je bil po poklicu zobozdravnik. Družina je živela v Murski Soboti, na Cvetkovi ulici 19, v veliki hiši z velikim vrtom, kjer so se ob praznikih in koncih tedna zbirali sorodniki. Ob judovskih praznikih so hodili molit v murskosoboško sinagogo. Družinske hiše danes ni več.

Dedek Oskar je bil dejaven član judovske skupnosti in eden od vodilnih mož nogometnega kluba Mura.

Oskar in Yolan sta imela štiri otroke: najstarejšega sina Ludwika – Lalija, mojo mamo Charlotte – Sariko, hčer Leo in najmlajšo Gertrude – Trudo. Moja mama se je rodila 7. marca 1925 v Murski Soboti.

Otroci so odraščali v večjezičnem okolju. Doma in v okolici so govorili slovensko, prekmursko, nemško in madžarsko, v šoli pa so se učili tudi francoščine in latinščine. Učili so se glasbe in različnih praktičnih opravil ter pomagali pri delu v hiši in okoli nje. Moja mama je igrala klavir in še en instrument. Poleti so pripravljali ozimnico, vlagali kumarice in kuhali marmelade.

Tri dekleta v družini so se morala naučiti vseh gospodinjskih opravil, pa tudi pletenja, šivanja in vezenja. Vsaka hči je morala na svojo posteljnino izvesti začetnice svojega imena in si tako postopoma pripraviti doto, ki naj bi jo nekoč ob poroki odnesla s seboj v svoj novi dom.

Moja babica Yolan Heimer, mamina mama, je dekletom govorila:

»Čeprav vam danes vsega tega morda še ni treba znati, se morate naučiti. Vredno se je naučiti vseh gospodinjskih opravil – kdo ve, kje boste nekoč končale.«

Takrat seveda nihče ni mogel slutiti, kako preroške bodo postale njene besede.

Moja mama je končala srednjo šolo. Družina je skupaj hodila na izlete in počitnice. Vzgoja je bila stroga in meje jasno postavljene, vendar so otroci svoje otroštvo doživljali kot srečno: ob disciplini so bili del družine, v kateri so poznali toplino, bližino in ljubezen.

Vse to se je spomladi leta 1944 nenadoma končalo.

Konec aprila 1944 so madžarske oblasti Jude iz Murske Sobote in drugih krajev Prekmurja zbrale in zaprle v murskosoboško sinagogo. Od tam so jih odpeljali proti Čakovcu, nato pa prek Madžarske v Auschwitz-Birkenau.

Moja mama je v enem od intervjujev po vojni pripovedovala:

»V Birkenauu je bil krematorij. Iz dneva v dan sem opazovala prihajati nove transporte. Vsak dan se je slišalo kričanje žrtev. Nebo nad krematorijem je gorelo.«

Ko so se proti koncu vojne sovjetske enote približevale Auschwitzu, so nacisti začeli taborišče prazniti in zapornike pošiljati na pohode smrti ter v druga koncentracijska taborišča. Moja mama je imela, kot je pozneje sama pripovedovala, neverjetno srečo, da je ostala v Auschwitzu do osvoboditve 27. januarja 1945.

Sarika, njena sestra Lea in brat Lali so holokavst preživeli. Njuna starša sta bila umorjena v Auschwitz-Birkenauu, najmlajša sestra Gertrude – Truda pa je umrla v Bergen-Belsnu. Tudi na desetine članov njune širše družine se ni nikoli vrnilo.

Leta 1945 so se preživeli začeli vračati domov. Lea se je zaradi posledic taborišča vrnila šele po približno letu dni, ki ga je preživela na okrevanju na Švedskem.

Ko so se vrnili v Mursko Soboto, njihov dom ni bil več takšen, kot so ga zapustili. V hiši so živeli drugi ljudje in preživeli člani družine so morali začasno poiskati drugo bivališče, dokler niso uspeli dokazati, da hiša pripada njim.

Ko so jo končno dobili nazaj, jih je čakalo nekaj nepričakovanega. V hiši so našli svoje fotografije, družinske slike in del posteljnine. Med njo je bila tudi tista posteljnina, na katero so dekleta pred vojno vezla svoje začetnice in jo pripravljala za svojo doto.

Predmeti, ki so nekoč pripadali povsem običajnemu družinskemu življenju, so po holokavstu postali priče sveta, ki je bil skoraj popolnoma uničen.

Moja starša sta pozneje svoje življenje začela znova v Izraelu. Oče se je iz Češkoslovaške priselil leta 1946, še pred ustanovitvijo države Izrael, mama pa je prišla leta 1949. Oba sta prišla brez družine, brez pravega doma in brez znanja hebrejščine. Spoznala sta se, se poročila in si ustvarila novo družino.

Rodila sta se jima dva otroka: moj starejši brat Yoram in jaz. Odraščala sva brez starih staršev, saj jih je najina družina izgubila v holokavstu. Mama pa je vse življenje ohranjala stike s sorodniki v Sloveniji in jih tudi obiskovala.

Moja starša danes nista več živa. Mama je umrla pred osemindvajsetimi leti, oče pa deset let za njo. Nenavadno in ganljivo je, da sta oba umrla na isti datum, 20. marca, le da z desetletnim razmikom.

Za njima pa je ostala velika družina.

Imela sta devet vnukov: moj brat tri otroke, jaz pa šest. Danes je v družini že šestnajst pravnukov.

Lali, mamin brat, je ostal v Sloveniji. Poročil se je z Gabico in imel tri otroke: Trudo, Evo in Janza. Rodili so se jim tudi trije vnuki.

Lea, mamina sestra, se je poročila s Slavkom Staretom. Imela sta tri otroke: Milana, Oskarja in Yolan. Leta 1966 je Lea s svojimi tremi otroki prišla v Izrael. Otroci so si ustvarili svoje družine in rodilo se je enajst vnukov, danes pa so tu že tudi pravnuki. Oskar živi med Slovenijo in Izraelom.

Še vedno imamo sorodnike v Murski Soboti in Ljubljani.

Naše »pleme«, kot mu rada rečem, raste in raste.

In prav v tem vidim naš odgovor na zgodovino. Družina, ki bi morala po načrtih nacistov izginiti, obstaja naprej. Iz peščice preživelih so nastale nove generacije, novi otroci, vnuki in pravnuki, ki živijo v Sloveniji, Izraelu in drugod.

To je naša zmaga: zmaga življenja nad uničenjem, dobrega nad zlom, svetlobe nad temo ter upanja in kontinuitete nad obupom.

Aviva Koren, rojena Klein
Izrael, potomka družine Heimer–Fürst in druga generacija preživelih holokavsta