Vrnitev, razcvet in uničenje
Po izgonu leta 1515 je nastopila večstoletna prekinitev stalne judovske prisotnosti na Kranjskem. Po skoraj tristo letih, v času, ko je Ljubljana postala središče Ilirskih provinc, francoska vlada pa je pospeševala naselitev tujih trgovcev, se je v Ljubljani nastanil prvi judovski trgovec, Abraham Heimann po imenu, ki je odprl trgovino in menjalnico in si prizadeval za formalno pridobitev bivalne pravice. Po koncu francoske oblasti se je položaj njegove družine zaostril; vendar je Mojzes Heimann leta 1817 dosegel, da mu je obnovljena avstrijska oblast priznala pravice, pridobljene v času Ilirskih provinc.
Po letu 1867, ko je bila sprejeta Decembrska ustava dvojne monarhije in je stopil v veljavo zakon o splošnih državljanskih pravicah, so prehehale veljati omejitve glede naseljevanja Judov in s tem je bilo rešeno tudi judovsko vprašanje. V drugi polovici 19. stoletja, v času modernizacije in pravne emancipacije Judov v monarhiji, so se v Ljubljani pojavljale posamezne družine, sledila pa je počasna rast urbane prisotnosti, čeprav je skupnost vse do 2. svetovne vojne ostala majhna, razpršena in brez formalno ustanovljene lastne občine.
Eden najpomembnejših Judov v vsej zgodovini Ljubljane je gotovo skladatelj Gustav Mahler, ki se je leta 1881 za manj kot celo leto kot mlad dirigent in pianist zaposlil v Deželnem gledališču v Ljubljani.
Konec 19. stoletja in začetek 20. stoletja sta čas, ko v mestu prepoznamo družine, ki jih nato srečujemo tudi v predvojnem ljubljanskem »zemljevidu vsakdanjika«. V Ljubljani je bilo manj kot 20 judovskih družin, nekaj še po drugih krajih, npr. v industrijskih podjetjih v Kranju, Trbovljah, Kočevju, Novem mestu. Med bolj prepoznavnimi omenimo družine Baumgarten, Bolaffio, Ebenspanger, Goldstein, Heilig, Heimann, Lorant, Löser Moskovič, Oblath, Pollak, Silberstein, Steinberg, Stern, Turzanski, Wormser v poklicih kot trgovci, gradbeniki, podjetniki, direktorji podjetij, bančniki, zdravniki, odvetniki, industrialci. Posebna epizoda, ki je naznanjala prihajajočo vojno in holokavst, so bili t.i. poljskištudentje, ki so med letoma 1933 in 1939 zaradi protijudovskih zakonov na Poljskem prihajali v Ljubljano študirat medicino.
Od pomembnih umetnic sta v Ljubljani živeli in ustvarjali Helena Kottler Vurnik, slikarka in oblikovalka, rojena leta 1882 na Dunaju, in Katja Delak (Katya Pollak), rojena 1914 na Dunaju, ki je bila ena ključnih pionirk sodobnega plesa na Slovenskem in kasneje v ZDA.
Versko-vzgojna razsežnost življenja majhne skupnosti je bila pred prvo svetovno vojno vezana na judovsko skupnost in rabina v Gradcu v Avstriji, po letu 1927 pa so bili vključeni v judovsko versko občino v Murski Soboti. Rabin Lazar Roth iz Murske Sobote je vodil nedeljsko šolo v Ljubljani, kar kaže naživost skupnostnega življenja, četudi brez številčno velike in formalno močne institucije.
Z začetkom vojne aprila leta 1941 se je slika nenadoma spremenila: Ljubljana pod italijansko okupacijo je postala tudi prehodno zatočišče za judovske begunce z drugih območij. Zato so bili poleg domačih družin v mestu začasno navzoči tudi številni prišleki, ki so skušali pot nadaljevati proti morju, pri čemer jim je pomaga celotna ljubljanska skupnost pod vodstvom Eugena Bolaffia, ki je v Ljubljani zastopal organizacijo DELASEM. Malone celotna skupnost pa se je tako ali drugače vključila v delovanje Osvobodilne fronte.
Prelom nastopi po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko je nacistična Nemčija zasedla tudi Ljubljansko pokrajino in so se s sodelovanjem domače kolaboracionistične policije začele sistematične aretacije in deportacije redkih preostalih Judov, ki niso bili internirani v notranjost Italije, v koncentracijska taborišča. Zadnje deportacije ljubljanskih Judov so se zgodile septembra 1944, ko so bili iz Ljubljane v taborišča Mauthausen, Dachau, Ravensbrück, Auschwitz-Birkenau in druga odpeljaniše zadnji ljubljanski Judje in njihovi nejudovski družinski člani, skupaj 32 ljudi.
S tem je v nekaj dneh izginila skupnost, ki se je razvijala dolga desetletja.
Vrnitev Judov v Ljubljano
Od Ilirskih provinc do konca habsburške monarhije, 1809–1918
Izgon Judov iz Kranjske leta 1515 je za skoraj tri stoletja prekinil njihovo stalno navzočnost v Ljubljani. Posamezni judovski trgovci so lahko v mesto prihajali zaradi poslov, vendar jim praviloma ni bilo dovoljeno, da bi se na Kranjskem trajno naselili.
Do prve pomembne spremembe je prišlo v času francoske oblasti.
Ilirske province in družina Heimann
Po schönbrunnskem miru je Napoleon oktobra 1809 ustanovil Ilirske province, katerih glavno mesto je postala Ljubljana. Francoska uprava je uvedla zakonodajo, ki je temeljila na večji enakosti državljanov pred zakonom. V času Ilirskih provinc so bili Judje v civilnopravnem pogledu načeloma izenačeni z drugimi prebivalci, kar jim je omogočilo tudi naseljevanje in gospodarsko delovanje.
V takšnih okoliščinah je 30. novembra 1809 v Ljubljano prišel judovski trgovec Abraham Heimann, doma iz Memmelsdorfa na Bavarskem. Prišel je kot dobavitelj francoske vojske, skupaj z nečakom Simonom pa je odprl trgovino z manufakturnim blagom. Ukvarjal se je tudi z menjavo avstrijskih bankovcev, ki jih je francoska oblast umikala iz obtoka. Abraham Heimann in njegovi sorodniki so bili prvi Judje, ki so se po skoraj treh stoletjih ponovno trajneje naselili v Ljubljani.
Njihova naselitev ni minila brez nasprotovanja. Ljubljanski trgovci so v Heimannovih videli nezaželeno konkurenco in so poskušali doseči omejitev ali prenehanje njihovega poslovanja. Francoske oblasti so družino kljub temu zaščitile in ji omogočile trgovsko dejavnost.
Ponovna vzpostavitev avstrijske oblasti
Po koncu francoske uprave se je Ljubljana leta 1813 oziroma dokončno leta 1814 vrnila pod habsburško oblast. S tem so številne pridobitve iz časa Ilirskih provinc postale negotove.
Družini Heimann so mestne oblasti poskušale odvzeti pravico do prebivanja in opravljanja trgovske dejavnosti. Abraham Heimann se je na odločitev pritožil in dosegel, da je državna oblast leta 1817 njegovi družini priznala pravice, ki jih je zakonito pridobila v času francoske uprave. To pa ni pomenilo splošne odprave omejitev za vse Jude, temveč predvsem zaščito že pridobljenih pravic konkretne družine.
Heimannovi so se morali še desetletja spopadati z odporom ljubljanskih mestnih in trgovskih oblasti. Njihova zgodba zato kaže, da vrnitev Judov v Ljubljano ni bila enkraten in dokončen dogodek, temveč dolgotrajen proces, zaznamovan s pravnimi spori, gospodarskim tekmovanjem in vztrajnimi poskusi omejevanja njihovega bivanja.
Od revolucije leta 1848 do pravne enakopravnosti
Revolucionarno leto 1848 je v habsburški monarhiji prineslo pomembne spremembe tudi za judovsko prebivalstvo. Odpravljene so bile nekatere stanovske, gospodarske in naselitvene omejitve, vendar pravna enakopravnost še ni bila povsem dokončna in se je v naslednjih letih razvijala postopoma.
Odločilni mejnik je bila decembrska ustava iz leta 1867. Temeljni zakon o splošnih pravicah državljanov je zagotavljal enakost pred zakonom ter svobodo vere in vesti. S tem so bili Judje v avstrijskem delu Avstro-Ogrske tudi formalno izenačeni z drugimi državljani. Lahko so se svobodneje naseljevali, pridobivali nepremičnine in opravljali gospodarske ter poklicne dejavnosti.
Šele po letu 1867 so se ustvarili trdnejši pravni pogoji za ponovno judovsko naseljevanje v Ljubljani in drugih krajih na Kranjskem.
Majhna, vendar ponovno vidna judovska navzočnost
V drugi polovici 19. stoletja se je število judovskih prebivalcev Ljubljane postopoma povečevalo. Šlo je predvsem za posameznike in družine, povezane s trgovino, podjetništvom in drugimi mestnimi dejavnostmi. Njihovo število je kljub temu ostalo majhno.
Ljubljana se ni razvila v večje judovsko središče, kakršna so bila Trst, Gorica, Gradec ali Dunaj. Judovski prebivalci mesta niso imeli lastne sinagoge niti samostojne, trajno organizirane verske občine. Zato je treba opustiti trditev, da je bila v Ljubljani pred prvo svetovno vojno že oblikovana polna institucionalna judovska skupnost.
Po podatkih za leto 1910 je v Ljubljani živelo približno 116 Judov. Na širšem ozemlju današnje Slovenije brez Prekmurja jih je bilo istega leta okoli 146. Teh dveh podatkov ne smemo zamenjevati. Ljubljanski Judje so bili maloštevilni in brez samostojne občinske organizacije.
Med vključevanjem in antisemitizmom
Čeprav so bili Judje po letu 1867 pravno enakopravni, to ni pomenilo konca predsodkov. V drugi polovici 19. stoletja so se tudi v slovenskih deželah širile sodobne oblike političnega, verskega in gospodarskega antisemitizma.
Jude so pogosto predstavljali kot tujek, gospodarsko nevarnost ali simbol družbenih sprememb, tudi tam, kjer je bilo dejansko judovsko prebivalstvo komaj opazno. Antisemitizem zato ni bil neposredno povezan s številom Judov, temveč je deloval predvsem kot ideološki in politični vzorec.
Kljub takšnemu okolju so se posamezne judovske družine vključile v gospodarsko in družbeno življenje Ljubljane. Njihova navzočnost je ostala majhna, vendar je po skoraj treh stoletjih prepovedi pomenila ponovno vzpostavitev judovske prisotnosti v mestu.
Konec habsburškega obdobja
Prva svetovna vojna in razpad Avstro-Ogrske leta 1918 sta zaključila obdobje, v katerem so Judje dosegli pravno enakopravnost, vendar v Ljubljani še niso ustvarili številčne in samostojno organizirane skupnosti.
Z ustanovitvijo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je začelo novo poglavje. Ljubljanski Judje so vstopili v drugačen državni in pravni okvir, njihovo versko ter občinsko življenje pa se je v naslednjih letih povezovalo predvsem z večjimi judovskimi skupnostmi zunaj Ljubljane.
Tako leto 1809 ni pomenilo preproste in dokončne vrnitve celotne judovske skupnosti, temveč začetek dolgega procesa. Začel se je s prihodom družine Heimann, nadaljeval s postopnim odpravljanjem pravnih omejitev ter po letu 1867 omogočil skromno, vendar trajnejšo ponovno judovsko navzočnost v Ljubljani.
Družina Heimann
Družina Heimann, judovska družina bavarskega izvora, se je v Ljubljani naselila leta 1809. Velja za prvo judovsko družino, ki se je po srednjem veku v mestu stalno naselila; šele pozneje so ji sledile druge judovske družine. Njihov prihod v Ljubljano je bil povezan s povabilom, ki ga je ljubljanski žandarmerijski kapitan najprej poslal Abrahamu Heimannu in njegovem nečaku Simonua. Naslednje leto se jima je pridružil še Abrahamov brat Moses.
Heimanni so živeli v eni najpomembnejših mestnih ulic, ob glavnem vhodu v mesto, v Špitalski ulici v mestnem okrožju. Najemali so več prostorov na današnji Stritarjevi ulici 7, kjer so vodili trgovino z manufakturnim blagom in odprli menjalnico. Leta 1810 sta brata kupila tudi hišo z dvoriščem na nasprotni strani ulice. Stavba je merila približno 340 m² in danes ustreza vogalni hiši na Stritarjevi ulici 4 oziroma Mačkovi ulici 2. Obe stavbi sta bili po potresu leta 1895 predelani oz. prezidani.
Prihod družine Heimann sovpada z obdobjem Ilirskih provinc, ki jih je Napoleon ustanovil 14. oktobra 1809. Nova upravna tvorba se je že od začetka soočala z resnimi finančnimi težavami. V obtoku je ostalo veliko avstrijskih papirnatih bankovcev, inflacija pa je bila visoka. Heimannova menjalnica je igrala zato pomembno vlogo. Poleg nje sta v Ljubljani delovali še 2 trgovini, ki sta sprejemali avstrijski papirnati denar in ga menjavali v kovance.
Jeseni leta 1813 so bile Ilirske province razpuščene, slovenske dežele pa so ponovno prešle pod avstrijsko oblast. Že leta 1814 je bil izdan odlok, po katerem bi morali člani družine Heimann skupaj s svojimi zaposlenimi zapustiti Ljubljano in prodati svoje nepremičnine. Deželni voditelj je delno ugodil Mosesovi prošnji in jim dovolil ostati do 1. januarja 1815. Brata sta se nato pritožila še na kraljevi dvor na Dunaju. Pritožba je bila rešena v njuno korist, vendar prepozno, saj se je Abraham medtem za nekaj časa vrnil v Nemčijo, nato pa se preselil v Trst, kjer se mu je pridružil tudi Moses. Simon je ostal v Ljubljani, kjer je še naprej vodil trgovino; pri tem poslu pa se mu je pridružil Izrael Heimann.
Leta 1820 je mestni odbor prek ljubljanskega magistrata zahteval od deželnega sveta, naj Judom, ki so se v Ljubljani naselili po letu 1814, prepove bivanje v mestu. Septembra istega leta je magistrat Mosesu sporočil, da mora zapustiti območje skupaj s svojo družino in z zaposlenimi. Skupaj je odšlo 6 oseb: nečakinja, 2 nečaka, pomočnika in 2 vajenca. Moses se je ponovno pritožil na sodišče in tudi tokrat je bila odločitev zanj ugodna, vendar pod pogojem, da se število oseb ne sme povečati. Mestni odbor in ljubljanski trgovci so se nato znova obrnili na cesarja, vendar so njihove pritožbe zavrnili. Proti koncu 40. let 19. stoletja je večina Heimannovih zaposlenih prestopila v krščanstvo, saj jim je to omogočilo, da so lahko ostali v mestu.
Posebej pomembno vlogo v Ljubljani je imel Simon Heimann. Mestu je veliko prispeval: vsako leto je ubožni ustanovi namenil 50 goldinarjev, zaposloval pa je tudi zapornike. Za lokalno duhovščino je posredoval pri nakupu državnih dokumentov v Gradcu in na Dunaju. Bil je prvi trgovec v Ljubljani, ki je uvedel stalne cene prodajnega blaga, obenem pa edini v mestu, ki je trgoval z obveznicami. Povezan je bil tudi z gradnjo železnice Dunaj–Trst in z gradnjo Kazine. Kljub številnim zaslugam za mesto in širšo regijo je njegovo dovoljenje za bivanje nastajalo zelo počasi. Prejel ga je šele leta 1842, skupaj z dovoljenjem za trgovanje s suknenim blagom in tkaninami. Po smrti svoje edine hčerke leta 1849 se je preselil na Dunaj, trgovino pa prepustil svojemu pomočniku Aleksandru Schneiderju.
Heimannova menjalnica je imela posebej pomembno vlogo tudi med kongresom Svete alianse leta 1821. Takrat so v Ljubljani bivali številni pomembni vladarji, državniki in diplomati iz 10 evropskih držav. Ker je bilo treba članom kongresa zagotavljati lokalno valuto, je menjalnica družine Heimann postala pomemben del mestnega gospodarskega življenja v času kongresa. Med udeleženci je bila tudi družina Rothschild, natančneje Carl Rothschild, 4. sin Mayerja Amschela Rothschilda, ki je v Ljubljano prispel v začetku marca 1821. Takrat je bil star 33 let in še ni dosegal uspehov svojih bratov. Po koncu ljubljanskega kongresa, po katerem se danes imenuje Kongresni trg, je odšel v Neapelj, kjer je ustanovil oddaljeno podružnico frankfurtske hiše Rothschild. Ta podružnica je postala finančno zelo uspešna, k njenemu razvoju pa je pomembno prispevala tudi Carlova udeležba na ljubljanskem kongresu.
Gustav Mahler
Gustav Mahler, skladatelj in dirigent judovskega rodu, se je rodil leta 1860 v Kalištu, umrl pa leta 1911 na Dunaju. Svojo prvo redno dirigentsko službo po končanem študiju na Dunaju je dobil prav v Ljubljani. Septembra 1881 je začel delovati kot dirigent v gledališču Kranjskih deželnih stanov, kjer je odprl sezono 1881/82 z Beethovnovo uverturo Egmont. V naslednjih mesecih je dirigiral pri številnih operah in operetah.
Ljubljansko obdobje je bilo za Mahlerja kratko, a izjemno intenzivno. Med septembrom in aprilom je komaj 21-letni dirigent vodil kar 86 javnih predstav. Kljub temu pa mu vodstvo gledališča ni podaljšalo sodelovanja. Za naslednjo sezono so se odločili za cenejšega dirigenta, a ta odločitev ni bila modra, saj predstave naslednje sezone niso dosegle Mahlerjeve ravni.
O Mahlerjevem delu v Ljubljani je pisal tudi časopis Laibacher Zeitung. Dne 24. marca 1883 je ob Mahlerjevi operni predstavi zapisal, da je bila opera dobro naštudirana in izvedena. Ko se je dirigent pojavil pred občinstvom, ga je sprejelo številno občinstvo z aplavzom in prazničnim pozdravom orkestra. Kot priznanje je prejel lovorjev venec. Časopis je poudaril, da je mladi, dobro izobraženi glasbenik svoje naloge jemal resno, čeprav je imel v sezonimnogo težav in skrbi.
V času svojega dela v Ljubljani je Mahler stanoval pri prijatelju in sodelavcu Antonu Krisperju na Mestnem trgu 26. Na pročelju Krisperjeve hiše danes na to spominja njegov kip. Mahler je bil vegetarijanec, po predstavah pa je rad zavil na vrček piva v gostilno Roža na Židovski ulici 6.
Posebno mesto v Mahlerjevi ljubljanski zgodbi ima tudi družina Krisper. Premožna ljubljanska trgovska družina se je ukvarjala s kolonialnim blagom, galanterijo in barvami. Anton Krisper je med letoma 1876 in 1878 študiral glasbo na Dunaju skupaj z Gustavom Mahlerjem. Drugi znani stanovalci Krisperjeve hiše so bili tudi Frederic Baraga, slovenski katoliški misijonar med Indijanci v Kanadi, ki jim je napisal slovnico in slovar. V isti hiši je bivala tudi Julija Primic, muza slovenskega pesnika Franceta Prešerna.
Leta 1887pa je gledališče, v katerem je Mahler deloval, pogorelo. V požaru je bil uničen tudi ves arhivski material, povezan z njegovim ljubljanskim obdobjem. Na istem mestu danes stoji nova stavba - Slovenska filharmonija, ki jo je leta 1892 v neorenesančnem slogu zasnoval arhitekt Adolf Wagner. Letnica 1701 nad vhodom označuje ustanovitev glasbene ustanove Academia Philharmonicorum Labacensis. Valoviti prizidek na zadnji strani stavbe je zasnoval slovenski arhitekt Jože Plečnik. V vhodni veži je danes doprsni kip Gustava Mahlerja, ki ga je leta 1982 izdelal kipar Bojan Kunaver.
Mahlerjev spomin je v Ljubljani ohranjen na več mestih. Poleg kipa pri Krisperjevi hiši in doprsnega kipa v Slovenski filharmoniji stoji v mestu tudi kip, posvečen Mahlerju, ki ga je leta 2011 ob stoletnici skladateljeve smrti tudi ustvaril kipar Bojan Kunaver, ki ga je poimenoval Pesem zemlje, po Mahlerjevi skladbi Das Lied von der Erde, nastali leta 1907. Bojan Kunaver, rojen leta 1938 v Ljubljani, je akademski kipar in Mahlerjev občudovalec; poleg ljubljanskih del je ustvaril tudi druge kipe, posvečene Mahlerju: 2 se nahajata v Italiji, 1 pa v kraju Maiernigg pri Celovcu v Avstriji.
Gustav Mahler ni bil edini umetnik judovskega rodu, ki je deloval v Ljubljani. V mestu so bili znani tudi gledališki podjetniki, igralci in operni pevci judovskega porekla. Nekateri med njimi so bili člani nemškega gledališča in so v ljubljanskem gledališču nastopali eno ali več sezon.
