Judovski vojaki
Prva svetovna vojna (1914‒1918) je pomenila konec starega evropskega monarhičnega reda. Z njenim koncem so razpadli veliki imperiji, med njimi tudi Avstro-Ogrska. Eno najtežjih bojiščvojne je bila soška fronta, ki je med letoma 1915 in 1917 potekala od visokogorja Posočja prek Goriške in Krasa do Jadrana. V 12 soških bitkah so se spopadle avstro-ogrske in italijanske enote, prostor ob Soči pa je postal eno najbolj krvavih bojiščprvesvetovne vojne.
Na soški fronti so se srečevali vojaki različnih narodnosti, jezikov in religij. Med njimi so bili tudi številni Judje. V avstro-ogrski vojski je med letoma 1914 in 1918 služilo večkot 300.000 judovskih vojakov, na soški fronti pa se jih je borilo večkot 12.000. Bili so vojaki, rezervni častniki, zdravniki, pravniki, študenti, trgovci in obrtniki; bili so del večnacionalne habsburške armade, v kateri so ob katoličanih, protestantih, pravoslavnih in muslimanih služili tudi vojaki judovske vere.
Judovski vojaki so se bojevali v izjemno težkih razmerah: v jarkih, kavernah, visokogorju, na kraškem kamnu in v pokrajini, kjer so se fronte premikale le za nekaj metrov, pogosto za ceno tisočihživljenj. Posebej krvava je bila Doberdobska planota, simbol trpljenja vojakov različnih narodnosti. Prav tam je bila leta 1915 postavljena ena najbolj znanih improviziranih lesenih sinagog na soški fronti. Njena podoba priča o tem, da so vojaki tudi v neposredni bližini bojišča skušali ohraniti molitev, obredje in občutek skupnosti.
Duhovno oskrbo judovskih vojakov so zagotavljali vojaški rabini. Vse do konca vojne jih je v avstro-ogrski vojski delovalo 76. Skrbeli so za vojake na fronti, v zaledju, vojaških bolnišnicah, ujetniških taboriščih in ob pokopavanju padlih. Opravljali so molitve, skrbeli za praznike, tolažili ranjence, vodili evidence in sodelovali pri urejanju grobov. Njihovo delo je bilo zahtevno, saj so bili judovski vojaki razpršeni po številnih enotah in bojiščih. Med njihovimi nalogami je bilo tudi pregledovanje pisem, napisanih v hebrejščini ali jidišu.
Prisotnost judovskih vojakov je bila vidna tudi v zaledju današnjega slovenskega prostora. Maribor, Novo mesto, Ljubljana in druga mesta so imela pomembno vlogo kot zaledna središča z vojaškimi bolnišnicami, ustanovami, taborišči in versko oskrbo. Judovski vojaki, ranjenci in ujetniki so v teh krajih prihajali v stik z lokalnim prebivalstvom, tu živečimi judovskimi skupnostmi in s posamezniki.
Leta 1915 je poveljstvo 5. armade izdalo navodila za enotno oblikovanje judovskih vojaških grobov. Zato so nagrobniki z Davidovo zvezdo, hebrejskimi napisi ali judovskimi simboli danes med redkimi materialnimi pričami o prisotnosti judovskih vojakov na soški fronti. Ti grobovi so razpršeni po nekdanjih avstro-ogrskih vojaških pokopališčih na Goriškem, Krasu in v zaledju.
Na padle judovske vojake danes spominjajo vojaška pokopališča v Rožni Dolini, Brjah, Črničah, Gorjanskem, Nabrežini, Nemcih, Komnu, Renčah, Štanjelu in drugod. Soška fronta je zato tudi judovski prostor spomina: prostor vojne, molitve, smrtnih žrtev in redkih ohranjenih sledi skupnosti, ki so bile nekaj desetletij pozneje malone izbrisane v holokavstu.
Judovski vojaki Avstro-Ogrske na soški fronti
Konec prve svetovne vojne je hkrati pomenil konec nekega obdobja, kajti v zgodovino so odšli štirje svetovni imperiji: Ruski, Avstro-Ogrski, Nemški in Osmanski. V prvem povojnem obdobju pa se je z mirovnimi pogodbami vzpostavila popolnoma nova ureditev Evrope. Dolgoročno so se nakazali mednarodni odnosi v svetu, kjer je Evropa izgubila primat. Hkrati je bilo posejano seme novega spopada ali nekakšno dvajsetletno premirje do začetka druge svetovne vojne.
Judovski vojaki na bojišču
Pred prvo svetovno vojno so v Prekmurju živeli tudi številni Judje, tudi ti so morali v vojno: nekateri med njimi so postali tudi častniki.Podatki o njih še niso dokončni in so tudi nezanesljivi, zato ne vemo, koliko je bilo med njimi žrtev oziroma koliko jih je padlo. Krvavi boji ob Soči (1915–1917) so tako nosili večnacionalni, pa tudi večverski pečat. Med številnimi vojaki av-stro-ogrske in italijanske armade so bili tudi Judje. V tej vojni so prav tako sodelovali judovski častniki, kar pa, če se spomnimo na afero Dreyfus, ni bilo samoumevno. Toda cesar Franc Jožef I. je imel Jude za najbolj lojalne podanike, sami avstro-ogrski Judje pa so o cesarju večkrat izjavili, da je »trdnjava tolerance«. Zaradi velikih izgub med častniki v prvem letu vojne se je zelo povečalo število judovskih častnikov, ker so se vključili iz rezerve, v kateri je bila nadpovprečna judovska prisotnost predvsem odraz višje izobrazbe. Izobraženci so namreč v avstro-ogrski vojski lahko služili kot rezervni častniki. Po dosedanjih ocenah se je v cesarsko-kraljevi vojski med letoma 1914 in 1918 borilo več kot 300.000 judovskih vojakov, med njimi okrog 25.000 častnikov. Po vojaških statistikah in ocenah naj bi med prvo svetovno vojno padlo okrog 40.000 judovskih vojakov, od tega več kot tisoč častnikov. Sicer so centralne sile med prvo svetovno vojno mobilizirale 455.000 Judov.
Večje ali manjše število judovskih vojakov je bilo v večini polkov avstro-ogrske vojske, ki so se borili na soški fronti, največ v enotah, ki so prihajale iz osrednjega in severovzhodnega dela monarhije.
Duhovna oskrba vojakov
Ob koncu spopadov na soški fronti jeseni 1917 se je na njej borilo okrog 12.000 judovskih vojakov avstro-ogrske vojske, duhovno oskrbo pa jim je nudilo 16 armadnih rabinov. Od tega jih je enajst skupaj z vojaki služilo neposredno na fronti.
Dr. Meierju Tauberju, zelo spodobnemu in prizadevnemu predstojniku vojaškega rabinskega urada Soške armade (nem. Israelitische Militärseelsorge der Isonzo-Armee), je uspelo organizirati učinkovito mrežo vojaških rabinov. Njihova glavna skrb na bojišču ob Soči so bili častniki in vojaki judovske vere na fronti, v zaledju, v vojaških bolnišnicah in tudi med vojnimi ujetniki.
Sinagoge so si judovski vojaki postavili tako na soški fronti kot tudi v frontnem zaledju, med njimi najdemo tudi zasilno mariborsko sinagogo iz leta 1917 in improvizirano sinagogo v Novem mestu.
Leta 1918 je v avstro-ogrski vojski služilo kar 76 vojaških rabinov. Poleg drugega je njihova obveznost vključevala tudi cenzuriranje v hebrejščini napisanih pisem s fronte.
Vojaška pokopališča s pokopanimi judovskimi vojaki
Poveljstvo 5. armade ob Soči je leta 1915 izdalo poseben pravilnik za pokop padlih vojakov, med katerimi so bila tudi pravila za padle judovske vojake. Vojaški judovski grobovi so morali biti urejeni enotno. Judovski nagrobnik iz kamna naj bi nadomestila okrog 20 cm široka in 70 cm visoka, zgoraj zaobljena lesena tabla. Na njenem zgornjem delu je morala biti Davidova zvezda, spodaj pa v dveh razdelkih z rimskimi številkami zapisano deset številk, ki označujejo deset božjih zapovedi (I-V in VI-X). Na nagrobniku je moral biti tudi napis z imenom, s činom, pripadnostjo vojaški enoti in z datumom smrti. Na dnu je bil dodan napis »naj počiva v miru« ali pa ustrezen izrek v hebrejski pisavi.
Na padle judovske vojake avstro-ogrske vojske na soški fronti še danes spominjajo ohranjeni grobovi na številnih nekdanjih avstro-ogrskih vojaških pokopališčih: Rožna Dolina, Brje, Črniče, Gorjansko, Nabrežina, Nemci, Komen, Renče in Štanjel.
