V Ljubljani se je že konec aprila 1941 oblikovalo jedro Osvobodilne fronte slovenskega naroda, osrednje organizacije odpora proti okupatorju. Njene ilegalne mreže so omogočale prenos informacij, zbiranje pomoči, ponarejanje dokumentov, skrivališča in prehode ljudi čez meje. Te poti so bile pomembne tudi za Jude in judovske begunce, zlasti v okupirani Ljubljanski pokrajini, kjer so se križale begunske poti z nemškega, madžarskega in ustaškega območja.
Judje v odporu niso bili le žrtve preganjanja. Vključevali so se tudi v ilegalno delo, partizanske enote, kurirske poti, sanitetno službo, pomoč beguncem in oboroženi boj. Ker je bila judovska skupnost na Slovenskem razmeroma majhna, njihov odpor ni imel oblike samostojnega množičnega gibanja, temveč to najdemo v osebnih zgodbah, družinskih usodah, partizanskih seznamih, sanitetnih evidencah, pričevanjih in spominih.
Judovski odpor na Slovenskem zato ni imel ene same oblike. Bil je ilegalno delo v mestih, pomoč pri begu, ponarejanje dokumentov, skrivanje otrok, sodelovanje v Osvobodilni fronti, odhod v partizane, delo v bolnišnicah in oborožen boj. V času, ko je holokavst Jude obsodil na izbris, je bila vsaka oblika odpora — od puške do povoja, od ponarejenega dokumenta do skritega otroka — dejanje ohranjanja človeškega dostojanstva.
Partizani
Med mladimi ljubljanskimi Judi, ki so se vključili v partizanski boj, je bil Renato Bolaffio, rojen leta 1926 v Ljubljani, sin Evgena Bolaffia in Amalije Pegan. Njegova sestrična Liana, kasneje por. Lokar, je bila tudi v partizanih, po vojni pa je službovala kot uslužbenka enega od zveznih ministrstev v Beogradu; umrla je še zelo mlada in je pokopana v družinskem grobu očeta Karla na ljubljanskem judovskem pokopališču. Tudi njen brat Vittorio je bil partizan in je umrl v Cascii v Italiji leta 1944. Kot šestnajstletni partizan je padel 6. oktobra 1942 pri Lužarjih pri Velikih Laščah. Med padlimi judovskimi partizani iz Ljubljane je bil tudi Milenko Oblat, rojen leta 1917, ki je padel kot partizan 3. marca 1944 pri Smrjenah.
Dr. Klara Kukovec, rojena Chaya Lea Doctor leta 1883 v Hersonu, je po prvi svetovni vojni delovala v Mariboru kot ena prvih zdravnic v mestu. Njen sin dr. Robert Kukovec, kirurg in partizanski zdravnik, se je med vojno vključil v partizansko sanitetno službo in padel leta 1945.
Hugo Baumgarten in njegova sinova Oto in Jurij so bili vsi člani odporniškega gibanja; Huga in Ota so zajeli in sta spomladi leta 1945 umrla v koncentracijskih taboriščih Dachau in Neuengamme, Jurij pa je preživel in živel do svoje smrti leta 1989 v Kaliforniji v ZDA.
Fric Frankl je bil član družine, ki je med vojno živela v Ljubljani; več članov je bilo deportiranih, vsi so vojno preživeli. Fric je bil partizan in je bil po vojni visok partijski funkcionar. Umrl je v Ljubljani leta 1988.
Rudolf Gorjan (Gruenwald), trgovec pri Fari na Kočevskem, je imel več otrok, od katerih je bila najmanj ena hči partizanka.
Robert Neubauer, ki je pred vojno postal gonilna sila kirurškega zdravljenja pljučnih bolezni na Golniku, je po aretaciji in zaporu v Begunjah prebegnil v Ljubljano in se pridružil partizanskemu odporu. Vojno je preživel in umrl v Ljubljani leta 1969.
Dva člana znamenite ljubljanske trgovske družine Pollak sta bila partizana: Peter Pollak je padel leta 1944, Fedor Pollak pa je vojno preživel in umrl leta 1979.
Poljska begunka Halina Szpiro je leta 1944, ko se je skrivala v Nemčiji, spoznala svojega bodočega moža Draga Podreko in z njim odpotovala na Jesenice, kjer se je pridružila partizanom. Za svoje junaštvo je bila večkrat odlikovana. Umrla je leta 2007 v Ljubljani.
Aleksander/Šani Ripp iz Osjeka je imel v Sloveniji sestro, v Novem mestu poročeno z industrialcem Penco, h kateri je pribežal, da je ušel ustaškemu režimu. Po kapitulaciji Italije je odšel v partizane, po vojni pa je emigriral v Izrael, kjer je leta 2020 umrl.
Gertruda Siedelberger je prišla v Slovenijo pred vojno skupaj s sestro in materjo, ker se je njuna mati poročila s Slovencem. Gertruda se je na začetku vojne pridružila partizanom in vojno preživela. Leta 1954 se ji je rodil sin, slovenski pisatelj in dramatik Tomo Rebolj.
Pavel Kudiš (Kudisz) je bil komunist in partizan; po vojni odšel v Brazilijo, kjer je leta 2003 umrl.
Partizanski zdravnik je bil tudi Paul Parin, sin in dedič Otona Parina (Pollaka), ki je bil veleposestnik v Novikloštru na Štajerskem. Paul, ki je tudi častni SAZU, je proti koncu vojne z ženo Goldy, tudi zdravnico, proti koncu vojne iz Švice odpotoval na jugoslovansko osvobojeno ozemlje, kjer sta oba služila kot partizanska zdravnika. Paul je umrl leta 2009 v Švici.
Valter Šaherl (Shacherl) iz družine tekstilnega mojstra Roberta Shacherla, je bil med vojno partizan 7. Kozjanske brigade. Umrl je v Mariboru leta 2009.
Družina mariborskerga tekstilnega industrialca Rudolfa Bocka je ušla deportaciji s pobegom v Novo mesto, kjer sta tako Rudolf in njegov sin Ernst nemudoma odšla v partizane. Ernst je padel leta 1943 blizu Šentjerneja, oče pa je vojno preživel. Rudolf, ki je umrl leta 1962, in žena Adela, ki je umrla 1976, sta bila pokopana na novomeškem pokopališču; žal njun grob ne obstaja več.
Oskar Eisner, direktor tekstilne tovarne Jugosvila v Mariboru, je pred deportacijo pobegnil na italijansko zasedbeno območje in se znašel v Albaniji; od tam je pobegnil na jugoslovansko ozemlje in se pridružil partizanom. Potem je bil aretiran in odpeljan v Italijo, od koder je pobegnil v Trst in se tam spet pridružil odporniškemu gibanju, a so ga kmalu aretirali in odpeljan v Mathausen. Vojno je preživel in odšel na Slovaško, od koder je izhajala družina, ki je nato emigrirala v Kanado.
Tudi v Prekmurju je bilo nekaj ljudi, ki so bili v partizanih: Štefan Blau, bratranec edinega preživelega v družini, Ludvika Blaua, je padel leta 1945. Bela Pollak iz kmečke veleposestniške družine, v kateri je bilo le malo preživelih, je po vojni služil kot računovodja v jugoslovanski vojski v Bjelovaru, kar pomeni, da je med vojno najbrž bil v partizanih. Ali Kardoš, predvojni komunist, organizator Komunistične partije v Prekmurju, je zaradi te prepovedane dejavnosti prestajal dolge zaporniške kazni in bil na prisilnem delu, Potem pa so ga deportirali v Flossburg, kjer je leta 1945 umrl.
Posebno poglavje judovskega odpora v Jugoslaviji se je začelo po kapitulaciji Italije septembra 1943. Iz nekdanjih judovskih internirancev taborišča Rab je nastal Rabski bataljon, ena redkih posebnih judovskih partizanskih enot v okupirani Evropi.
Med pričevanji o judovski izkušnji vojne na Slovenskem ima posebno mesto Miriam Steiner Aviezer, rojena Miriam Biba Steiner leta 1935, hči trebanjskega lekarnarja Bele Steinerja in Zore Mattersdorfer. Njena zgodba, opisana v knjigi Vojak z zlatimi gumbi, govori o otroški izkušnji pregona, taborišča, skrivanja in preživetja. Pomembno pričevanje o odhodu v partizane kot načinu preživetja je tudi zgodba Anice Mikuš Kos in njene družine: zaradi judovskega porekla matere je bil odhod v partizane hkrati odločitev za odpor in za rešitev pred deportacijo.
Hana Seneš
Hana Seneš (1921–1944) je bila madžarsko-judovska pesnica, partizanka in padalka britanske vojske, danes ena najbolj simbolnih osebnosti izraelskega zgodovinskega spomina. Rodila se je v asimilirani judovski družini v Budimpešti, kjer je že kot gimnazijka pisala pesmi, dnevniške zapise in razmišljanja o identiteti, antisemitizmu ter iskanju smisla. Po zaostritvi protijudovskih zakonov na Madžarskem se je leta 1939 preselila v takratno mandatno Palestino, kjer se je pridružila kibucu Sdot Yam in se posvetila delu, študiju hebrejščine ter pisanju. Prav tam je nastala tudi njena znamenita pesem Eli, Eli (“Moj Bog, moj Bog”), ki je pozneje postala ena najbolj prepoznavnih pesmi izraelske kulture in spomina na holokavst.
Leta 1943, v času najhujšega nacističnega preganjanja evropskih Judov, se je prostovoljno pridružila britanski vojski. Bila je med redkimi judovskimi prostovoljci iz Palestine, ki so jih Britanci urili za posebne padalske misije v okupirani Evropi. Namen teh nevarnih operacij je bil vzpostaviti povezave z odporniškimi gibanji, pomagati zaveznikom, organizirati reševanje Judov ter zbirati informacije za boj proti nacizmu.
Marca 1944 je skupaj s skupino judovskih padalcev skočila na ozemlje tedanje Jugoslavije — na območje današnje Slovenije oziroma Bele krajine, ki je bilo pod nadzorom slovenskih partizanov. Ta del njene poti ima za slovenski zgodovinski spomin poseben pomen. V Metliki in okoliških vaseh so padalce sprejeli domačini in partizani, ki so jim nudili zaščito, hrano, skrivališča in pomoč pri organizaciji nadaljnje poti proti Madžarski. Metlika je bila tedaj eno ključnih središč slovenskega odporniškega gibanja in pomembna povezovalna točka med zavezniškimi misijami ter partizanskim gibanjem.
Hana Seneš je v Sloveniji preživela več tednov. V svojih zapisih je omenjala toplino ljudi, solidarnost partizanov in občutek, da se kljub vojni in nevarnosti nahaja med ljudmi, ki razumejo pomen svobode in človeškega dostojanstva. Slovenski partizani so ji pomagali pri pripravah na prehod čez madžarsko mejo, čeprav so vedeli, kako izjemno nevarna jetanaloga. Prav na slovenskem ozemlju se je dokončno utrdila njena odločitev, da se vrne v okupirano Madžarsko in skuša pomagati tamkajšnjim Judom, čeprav je vedela, da je možnost preživetja majhna.
Junija 1944 je pri prečkanju meje v bližini Madžarske padla v roke madžarskim oblastem, zaveznicam nacistične Nemčije. Ob aretaciji so pri njej našli radijsko opremo in šifre. Kljub hudemu mučenju ni izdala podatkov o svoji misiji, svojih tovariših ali odporniških povezavah. Tudi ko so grozili njeni materi, ki so jo prav tako zaprli, ni popustila. Po kratkem vojaškem procesu so jo novembra 1944 ustrelili v Budimpešti. Stara je bila komaj 23 let.
Po vojni so njeni dnevniki, pisma in pesmi postali del izraelske narodne dediščine. Hana Seneš je v Izraelu simbol poguma, moralne pokončnosti in pripravljenosti žrtvovati življenje za druge. Njena zgodba pa ima posebno mesto tudi v Sloveniji. V Metliki danes stoji spominsko obeležje njej in judovskim padalcem. Vsako leto pa tam potekajo slovesnosti ob dnevu slovensko-izraelskega prijateljstva, ki obeležujejo solidarnost med slovenskimi partizani in judovskimi borci med drugo svetovno vojno.
Slovenski del poti Hane Seneš tako ni le epizoda v njeni biografiji, temveč pomemben simbol povezovanja med narodi v času največje evropske tragedije 20. stoletja — trenutek, ko so pogum, humanost in odpor proti fašizmu ustvarili trajno vez med Slovenijo in Izraelom.
Padla sem z neba
“Padla sem z neba.
Ja, iz neba sem priletela, naravnost v ogenj.
Evropa je gorela. Iz dimnikov se je valil črn dim mojega ljudstva. Nihče se ni uprl, nikogar ni bilo, ki bi povzdignil glas. Vedeli so, da črna pošast uničuje moj narod, pa niso storili dovolj. Niso preprečili. Lahko bi vrgli bombe na dimnike, skozi katere so v obliki dima naravnost v nebo odhajali rabini, ljudje, družine in otroci davidove zvezde. Pa niso. Počakajte, počakajte, saj bo kmalu konec. Ja, konec za milijone otroških oči, za miljene mrtvih galaksij.
Na Madžarskem so zbirali ljudi, ki naj bi se kmalu spremenili v dim. Moramo rešiti vesolja, nešteto zvezdic, ki bi rade postale osončja, moramo dati možnost malim Mozartom, še ne rojenim pisateljem in pesnikom, kuharjem in rabinom, bodočim mamam … Moramo rešiti življenja!
In sem padla z neba.
Naravnost v to deželo, za katero nisem nikoli slišala. Spominjam se, kako sem padala proti zemlji, proti neznani deželi, in nad mano je plahutala svila padala. Padla sem v to deželo, med te ljudi, ki so se vpisali v moje srce, v srce mojega naroda za vedno.
Nisem vedela, kam sem padla. Pričakovala sem, da me bodo pograbili črni hudiči, da ne bom uspela priti do Madžarske in organizirati rešitev mojega ljudstva … Imela sem srečo. Našli so me partizani. Tisti, ki so se uprli, ker so hoteli izbrisati njegov narod, njihov mali narod s čudovito zvenečim jezikom, v katerem pišejo pesmi v dvojini.
Bili so prijazni z mano. Skrivali so me. Peljali na varno. Na ozemlje, ki so ga sredi nacističnega pekla, sredi okupirane črne Evrope, spremenjene v morilski stroj drugače mislečih, osvobodil partizani v posmeh največji sili zla na svetu.
To je narod, zelo podoben mojemu narodu. Vedno na robu, vedno brez svoje države. Narod upornik, narod partizanov. Bila sem z njimi. Sedeli smo ob tabornem ognju. peli so pesmi. Pela sem z njimi. Ko sem zapela pesem judovskega naroda, so bili navdušeni. Morala sem jih naučiti. Potem so peli z mano.
Ko bom opravila svojo nalogo, se bom vrnila v Izrael in bom prepovedovala o majhnem in borbenem narodu, ki se je sredi zasužnjene Evrope sam uprl zlu. Njihova borba, njihovo tovarištvo me je navdalo s pogumom. Nič se mi ni zdelo več nemogoče.
Peš smo se odpravili proti meji z Madžarsko, kjer naj bi se začela moja naloga. Jaz in moji tovariši naj bi organizirali reševanje judovskega prebivalstva, ki so ga nacisti hoteli spraviti v koncentracijska taborišča in v gotovo smrt.
Partizani so opravili svojo nalogo.
Poslovila sem se z besedami: Kmalu v Izraelu. Oni pa so mi odgovorili: Kmalu v svobodi!
Takrat nisem vedela, da jih vidim zadnjič.
Zgodilo se je izdajstvo.
Ujeli so me.
Polomili so mi prste. Vsakega posebej. Vseh deset. Na drobne koščke so mi jih sesekljali. Hoteli so, da izdam svoje tovariše. Zažgali so mi lase. Z nožem rezali davidovo zvezdo v moje telo. Vsepovsod v moje telo. Zdrobili so mi kolena. Odprli trebuh. Hoteli so, da povem, kdo me je pripeljal, kdo so moji tovariši, kakšna je moja naloga … Nisem povedala.
Raje sem odletela nazaj v nebo.
Odletela s polomljenimi krili.
Mislila sem na svoj narod, ki mu nisem mogla pomagati.
Mislila sem na njih, na slovenske partizane, ki so mi pomagali.
Moja zadnja misel, preden sem postala nebo, preden sem zasijala v vesolju kot najsvetlejša davidova zvezda, je bila misel na majhno deželo pogumnih ljudi, ki so premagali temo Evrope.
Hvala jim.”
(Vinko Möderndorfer, monolog Hane Seneš iz predstave Judovsko življenje v Ljubljani, JKC Ljubljana/Mini teater, 2022)
Miriam Steiner Aviezer
Miriam Steiner Aviezer se je rodila leta 1935. Pred 2..svetovno vojno je otroštvo preživljala v Trebnjem, kjer je bil njen oče Bela Steiner lekarnar. Družinska lekarna ni bila le prostor za posredoanje zdravil, temveč tudi živahno središče krajevnega vsakdanjika: ljudje so tja prihajali po zdravila, obenem pa poslušali radijske novice, brali časopise in razpravljali o svetu, ki se je vse bolj pogrezal v vojno. Do sojega 6leta je Miriam živela varno, skoraj idilično otroštvo v slovenskem okolju, v judovski družini, ki je bila vpeta v lokalno skupnost.
Aprila 1941 se je to življenje nenadoma končalo. Zaradi skrbi za staro mater v Karlovcu je Miriamina mati Zora s hčerko odpotovala na Hrvaško. Tam so ju zajeli ustaši in ju odpeljali v taborišče Nova oz Stara Gradiška, del ustaškega taboriščnega sistema, povezanega z Jasenovcem. Miriam je bila tedaj stara komaj 6 let. Izkušnja taborišča, nasilja, strahu in ločitve od matere je pozneje postala ena osrednjih ran njenega spomina in temelj literarne pripovedi Vojak z zlatimi gumbi, v kateri je grozo holokavsta opisala skozi pogled deklice Bibe.
Oče Bela Steiner je z izjemnim naporom dosegel, da sta se žena in hči vrnili v Slovenijo. Toda varnost je bila kratkotrajna. Italijanske okupacijske oblasti so družino kmalu zatem internirale v taborišče Ferramonti v južnoItalijo. Po kapitulaciji Italije se je družina umaknila v partizane; Miriam se je novembra 1943 pridružila partizanskim enotam in v njih dočakala osvoboditev. V enem od zapisov je označena kot najmlajša partizanka Judovske brigade.
Po vojni je v Ljubljani končala srednjo šolo in se vpisala na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani. Prav v tem času je začela nastajati pripoved o mali Bibi, ki je pozneje izšla kot roman Vojak z zlatimi gumbi. Knjiga je bila prvič objavljena leta 1964 v zbirki Pota mladih, pozneje pa prevedena v srbohrvaščino, angleščino in hebrejščino. Gre za eno najzgodnejših literarnih pričevanj o holokavstu, napisanih iz perspektive otroka, ki ne razume zgodovinskih pojmov, a z vso ostrino doživlja strah, izgubo, ponižanje in razpad sveta odraslih.
Leta 1971 se je Miriam Steiner Aviezer preselila v Izrael, kjer si je s pisateljem Šmuelom Aviezerjem v Tel Avivu ustvarila družino. Delovala je kot pisateljica, novinarka, raziskovalka in pričevalka. Kot sodelavka spominskega centra Jad Vašem je dokumentirala pričevanja jugoslovanskih Judov in Judinj o holokavstu ter sodelovala pri delu komisije za priznanja Pravični med narodi. Pozneje je raziskovala tudi zgodbe ljudi, ki so med vojno reševali Jude, in pomembno prispevala k ohranjanju spomina na judovske skupnosti nekdanje Jugoslavije.
Življenjska pot Miriam Steiner Aviezer povezuje otroštvo v predvojnem Trebnjem, izkušnjo ustaškega taborišča, italijanske internacije, partizanskega odpora in povojnega pričevanja. Njena zgodba je zgodba judovskega otroka, ki je preživel uničenje sveta, iz katerega je izšel, in pozneje svoje življenje posvetil spominu. V njenem delu se osebna travma spremeni v pričevanje: v literaturo, raziskovanje in ohranjanje imen tistih, ki jih je holokavst poskušal izbrisati.
Anica Mikuš Kos
Anica Mikuš Kos se je rodila leta 1935 v Ćupriji v Srbiji. Njen oče prof. Radivoj Mikuš je bil slovenski jezikoslovec, mati pa je izhajala iz hrvaške judovske družine. Prav materino judovsko poreklo je med drugo svetovno vojno odločilno zaznamovalo življenje družine. V času nacističnega in ustaškega preganjanja Judov so bili mati, otrok in širša materina družina življenjsko ogroženi.
Družini je grozila deportacija v koncentracijsko taborišče. Zato so se starši z majhno Anico umaknili v partizane. Ta odločitev ni bila le politična, temveč predvsem življenjska: pomenila je beg pred preganjanjem in poskus preživetja. Anica Mikuš Kos se je pozneje spominjala nenadnosti tega odhoda. V njenem spominu je ostala podoba matere, ki je morala v partizane oditi skoraj brez priprav, “kar v pệtkah”. Ta drobniprizor razkriva vso naglico, strah in nepredvidljivost časa, v katerem je bilo treba zapustiti domzato , da bi si rešili življenje.
Med vojno je kot otrok doživela skrivanje, beg, gozd, negotovost in življenje v partizanskem okolju. Vojna zanjo ni bila oddaljena zgodovina, temveč izkušnja otroškega telesa in spomina: mraz, strah, premiki, nevarnost in stalna odvisnost od pomoči odraslih. Holokavstpa je skoraj povsem uničil materino družino; večina sorodnikov po materini strani je bila umorjena. Ta izguba je ostala eden najglobljih zaznamovanostinjenega otroštva.
Po vojni je Anica Mikuš Kos postala zdravnica, otroška psihiatrinja in ena najpomembnejših slovenskih strokovnjakinj za pomoč otrokom, družinam in beguncem, prizadetim zaradi vojn, nasilja in socialnih stisk. Vodila je Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, delovala na področju otroške psihiatrije in bila ena ključnih osebnosti Slovenske filantropije.
Njena življenjska pot povezuje osebno izkušnjo preganjanja z izjemnim humanitarnim delovanjem. Otrok, ki je moral zaradi judovskega porekla svoje matere bežati pred uničenjem, je pozneje postal ena najmočnejših zagovornic otrok, beguncev in ljudi v stiski. Njeno delo izhaja iz globokega razumevanja, da vojna najbolj prizadene najbolj ranljive — in da lahko solidarnost, strokovna pomoč in človeška bližina rešujejo življenjašedolgo po tem, ko orožje utihne.
dr. Klara Kukovec (1883–1979)
Dr. Klara Kukovec, rojena kot Kaja Lea Doktor, je bila ena od pionirk ženskega zdravništva na Slovenskem ter prva zdravnica z zasebno zdravniško ordinacijo v Mariboru. Rodila se je leta 1883 v Hersonu v tedanjem Ruskem imperiju (danes Ukrajina) v premožni judovski družini. V času, ko je bil študij medicine ženskam skoraj nedostopen, je odšla na študij v Švico, kjer je leta 1908 doktorirala. Med študijem se je poročila s slovenskim inženirjem Jankom Kukovcem ter si ustvarila družino.
Leta 1911 je v Trstu odprla zasebno ordinacijo za ženske in otroške bolezni ter postala prva zdravnica v mestu. Po razpadu Avstro-Ogrske se je družina preselila v Maribor, kjer je leta 1919 odprla prvo zasebno zdravniško ordinacijo, ki jo je vodila ženska. Dolga leta je bila edina zdravnica med številnimi moškimi kolegi in si pridobila velik ugled zaradi strokovnosti, srčnosti in predanosti bolnikom.
Njeno življenje so zaznamovale vojne in preganjanje. Zaradi judovskega porekla je morala leta 1941 zapustiti Maribor in se z možem do konca vojne skrivati v Ljubljani. Nacistične oblasti so ji zaplenile stanovanje in ordinacijo, po vojni pa ji je premoženje nacionalizirala tudi nova oblast. Kljub temu je znova odprla zasebno ordinacijo in zdravila bolnike še v visoki starosti – paciente je sprejemala celo pri dvaindevetdesetih letih.
Njena sinova sta nadaljevala družinsko tradicijo služenja družbi. Mlajši sin, dr. Robert Kukovec (1910–1945), je postal izjemen kirurg. Po študiju medicine v Innsbrucku in na Dunaju se je specializiral v Zagrebu, Strasbourgu in Parizu. Med drugo svetovno vojno se je pridružil partizanskemu odporu, organiziral kirurško službo ter opravil številne zahtevne operacije v partizanskih bolnišnicah. Aprila 1945 so ga zajeli Nemci in ga tik pred koncem vojne usmrtili. Danes velja za enega najpomembnejših slovenskih partizanskih zdravnikov.
Dr. Klara Kukovec je umrla leta 1979 v Mariboru. Danes jo poznamo kot eno najpomembnejših osebnosti slovenske medicinske zgodovine, pionirko ženskega zdravništva ter simbol vztrajnosti, humanosti in predanosti zdravniškemu poklicu. Skupaj s sinom Robertom predstavlja družina Kukovec izjemen prispevek slovenskih Judov k razvoju medicine in humanizma v 20. stoletju.
