V 30. letih 20. stoletja so se pritiski na Jude po Evropi stopnjevali in začel se je t.i. holokavst, ko je bil cilj povsod enak: sistematično iztrebljenje evropskih Judov, kar so nacisti imenovali dokončna rešitev (die Endlösung). Judje so namrečv nacistični ideologiji dobili poseben status “protirase” (die Gegenrasse). Postali so nekakšno metafizično nasprotje arijske rase in niso smeli biti niti ljudje.
Holokavst na območju današnje Slovenije se je začel z razraščanjem antisemitizma, izključevanjem in sprejemanjem protijudovske zakonodaje že pred razpadom Kraljevine Jugoslavije, katere vlada je s Hitlerjem podpisala pakt o pristopu k silam osi, kar je sprožilo silovit odpor med ljudmi, in kar jo je v nadaljevanju stalo obstoja. V slovenskem prostoru je bil predvojni antisemitizem prisoten predvsem v političnem, verskem in publicističnem jeziku: Jude so v delu katoliškega in desničarskega tiska prikazovali kot tujce, izkoriščevalce, sovražnike krščanstva, nosilce liberalizma in komunizmahkrati. Posebej pomembno vlogo je imel dr. Anton Korošec, voditelj Slovenske ljudske stranke, katoliški duhovnik in minister v jugoslovanski vladi, ki je leta 1940 uveljavil zakonski paket protijudovskih ukrepov. Ti so omejili dostop judovskih dijakov in študentov do srednjih šol in do univerz ter Judom omejili delovanje v trgovini z živili.
Po napadu sil osi na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941 je bilo slovensko ozemlje razkosano med različne okupacijske oblasti. Na območjih, priključenih nacistični Nemčiji (Štajerska, Koroška in Gorenjska),se je etnično in politično čiščenje začelo takoj po okupaciji. Po Hitlerjevem prvem obisku Maribora aprila 1941 so se okrepili germanizacija, izgoni, registracije, zaplembe premoženja in aretacije. Judje so bili izključeni iz javnega življenja, izgubili so možnost opravljanja poklicev, upravljanja premoženje inizgubili svojo varnost.
V od Italijanov okupirani, v t.i. Ljubljanski pokrajini, je bil položaj do septembra 1943 drugačen. Italijanske oblasti so Jude nadzorovale, omejevale in internirale, vendar je bil cilj internacija domačih Judov in beguncev v notranjost Italije; v trehzaporednih transportih so po ocenah italijanskih provincialnih oblasti na ta način interniraie 1.500 ljudi. Ljubljana je za številne judovske begunce iz Hrvaške, Bosne, Srbije, Avstrije, Češke in Nemčije postala začasno zatočišče in jim pomenila možnost, da bodo z internacijo v notranjost Italije lahko dosegli kako pristanišče in se rešili iz okupirane Evrope. Domači Judje so se internaciji upirali, vendar brez uspeha.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je položaj dramatično spremenil. Nemške oblasti so prevzele nadzor nad Ljubljansko pokrajino, Primorsko, Trstom, Gorico in Istro. Na severnem Jadranu je bila ustanovljena Operacijska cona Jadransko primorje, pod vodstvom Odila Globočnika, nacističnega funkcionarja,po očetu slovenskega rodu,in enega ključnih organizatorjev nacističnega uničevanja Judov na okupirani Poljski. Začele so se sistematične aretacije, deportacije, zaplembe in lov na Jude, begunce in njihove pomočnike. Trst z Rižarno pri Sveti Soboti je postal eno najpomembnejših vozlišč nacističnega nasilja v regiji. V tem času je precej slovenskih Judov, ki sose z internacijo v Italijo izognili takojšnjemu uničenju,vendarle znašlo v nemških taboriščih; nekateri niso preživeli.
Najhujši in najbolj“učinkovit”je bil holokavst v Prekmurju. Po madžarski okupaciji leta 1941 in nemški zasedbi Madžarske marca 1944 so oblasti 26. in 27. aprila 1944 zbrale Jude iz Murske Sobote, Lendave in okoliških krajev v obeh sinagogah (Lendava in Murska Sobota) ter jih prek Čakovca in Nagykanizse deportirale v Auschwitz. Večina je bila umorjenih kmalu po prihodu v taborišče. Med deportiranimi je bil tudi zadnji murskosoboški rabin dr. Lazar Roth. Ta deportacija je pomenila skoraj popolno uničenje najvidnejše judovske populacije na Slovenskem.
Aretacije so septembra leta 1944 doletele tudi preostale Jude v Ljubljani in drugod, ki jih italijanska zasedbena oblast glede na svoj rasni zakon ni štela za Jude. Ljudi so deportirali v Auschwitz, Dachau, Ravensbrück, Bergen-Belsen, Mauthausen in druga taborišča; mnogi tam niso preživeli. Nekateri so se rešili s skrivanjem, ponarejenimi dokumenti, z odhodom v partizane ali s pobegom v Švico preko Italije. Usode posameznikov so bile odvisne od okupacijskega območja, državljanstva, družinskih vezi, možnosti pobega in pomoči okolice.
Holokavst na območju današnje Slovenije pomeni skoraj popoln izbris judovskega sveta, ki je stoletja soustvarjal gospodarsko, kulturno in družbeno življenje tega prostora. Sinagoge so bile porušene, prodane ali zapuščene, pokopališča poškodovana ali izropana, premoženje zaplenjeno, družine razbite, imena pa za zelo dolgo, vse do začetnih let 21. stoletja, izbrisana iz javnega spomina.
Erika Fürst (1931–2024)
Erika Fürst se je rodila 10. februarja 1931 v Murski Soboti v prekmurski judovski družini. Njeno otroštvo je bilo podobno otroštvu mnogih drugih otrok tistega časa – zaznamovano z družino, šolo, prijatelji in občutkom varnosti, ki ga otrok jemlje kot nekaj samoumevnega. Odraščala je v svetu, v katerem so bili Judje del vsakdanjega življenja mesta, vključeni v njegovo gospodarsko, kulturno in družbeno podobo. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo ta svet v nekaj letih skoraj popolnoma izginil. Ko je bilo Prekmurje leta 1941 priključeno Madžarski, se je življenje Judov začelo spreminjati. Sprva počasi, nato pa vse hitreje. Prihajale so prepovedi, omejitve in ponižanja. Judje so izgubljali pravice, premoženje in občutek pripadnosti. Leta 1944 je postalo jasno, da se bliža katastrofa. Erika je bila stara trinajst let, ko so jo skupaj z družino aretirali in deportirali. Z materjo Terezijo in sestro Šariko so jo odpeljali najprej v zbirno taborišče, nato pa v Auschwitz. Za deklico, ki je še nedolgo pred tem hodila v šolo in živela običajno življenje, je bil prihod v koncentracijsko taborišče vstop v svet, v katerem niso več veljala nobena človeška pravila. Ob prihodu v Auschwitz je sledila selekcija. V nekaj trenutkih je zdravnik Josef Mengele odločal, kdo bo živel in kdo bo umrl. Erikina mati je v tistem odločilnem trenutku zbrala ves svoj pogum in prisebnost. Lagala je o starosti svojih hčera ter ju prikazala kot starejši in sposobni za delo. Ta navidezno majhna odločitev je pomenila razliko med življenjem in smrtjo. Erika in njena sestra sta bili poslani med tiste, ki so jih začasno pustili pri življenju. Erika je v Auschwitzu postala številka A-15981. Lakota, mraz, bolezni, ponižanja in nenehen strah so postali del vsakdana. Smrt je bila povsod navzoča. Pozneje se je spominjala, da je bilo okoli njihove barake toliko trupel, da vode niso pridobivali več iz snega, ampak so jo hodili iskat v bližnji zaledeneli bazen. V taborišču se je človek naučil, da lahko izgubi skoraj vse – ime, dostojanstvo, družino in občutek časa – ne da bi izgubil voljo do življenja. Očeta ni nikoli več videla. Nikoli ni izvedela, kdaj in kako je umrl. Ko je bilo taborišče osvobojeno, je Erika preživela. Toda preživetje ni pomenilo konca trpljenja. Pomenilo je začetek življenja z izgubo. Vrnila se je v svet, ki ga ni več prepoznala. Skupnosti, ki jo je poznala iz otroštva, skoraj ni bilo več. Mnogi sorodniki, prijatelji in znanci se niso nikoli vrnili domov. Kljub temu Erika ni molčala. Dolga desetletja je pripovedovala svojo zgodbo učencem, dijakom, raziskovalcem in obiskovalcem muzejev. Ni govorila zato, da bi vzbujala usmiljenje, temveč zato, da bi ohranila spomin na tiste, ki niso imeli možnosti povedati svoje zgodbe. S svojimi pričevanji je pomagala rešiti pred pozabo imena, obraze in usode prekmurskih Judov, katerih svet je bil med holokavstom skoraj povsem uničen.
Za svoje izjemno prizadevanje pri ohranjanju zgodovinskega spomina je leta 2012 prejela zlati red za zasluge Republike Slovenije. Erika Fürst je umrla leta 2024 kot zadnja prekmurska Judinja, ki je preživela Auschwitz. Do zadnjih let svojega življenja je verjela, da je pričevanje dolžnost preživelih. Čeprav zla ni mogoče razumeti, ga je treba poimenovati. Čeprav izgube ni mogoče popraviti, se je moramo spominjati. In čeprav tistih, ki so bili umorjeni, ne moremo vrniti, jim lahko vrnemo nekaj drugega – njihova imena, njihove zgodbe in njihovo mesto v našem skupnem spominu.
Družina Heimer-Fürst
Sem Aviva Koren, rojena Klein, iz Izraela. Sem pripadnica druge generacije preživelih holokavsta. Oba moja starša sta se rodila v Evropi in preživela holokavst. Želim vam predstaviti zgodbo družine moje mame Charlotte, ki smo jo klicali Sarika, v hebrejščini pa Sarah, ter zgodovino družin Heimer in Fürst, katerih korenine segajo v Mursko Soboto in Prekmurje.
Družina Heimer je bila družina po očetovi strani moje mame. Moj praded Ignaz oziroma Yitzhak Heimer in prababica Karolina, Lea oziroma Luna, rojena Weiner, sta živela v Murski Soboti, kjer je imel praded trgovino. Karolina in Ignaz sta imela sedemnajst otrok, od katerih jih je pet umrlo že v zgodnjem otroštvu.
Po drugi strani je bila z našo družinsko zgodbo povezana družina Fürst. Moja prababica Charlotte, rojena Reich, se je poročila z Ludwikom Fürstom in skupaj sta imela osem otrok.
Moj dedek Oskar se je rodil leta 1894 v Murski Soboti, babica Yolan pa leta 1896 v Beltincih. Dedek je bil po poklicu zobozdravnik. Družina je živela v Murski Soboti, na Cvetkovi ulici 19, v veliki hiši z velikim vrtom, kjer so se ob praznikih in koncih tedna zbirali sorodniki. Ob judovskih praznikih so hodili molit v murskosoboško sinagogo. Družinske hiše danes ni več.
Dedek Oskar je bil dejaven član judovske skupnosti in eden od vodilnih mož nogometnega kluba Mura.
Oskar in Yolan sta imela štiri otroke: najstarejšega sina Ludwika – Lalija, mojo mamo Charlotte – Sariko, hčer Leo in najmlajšo Gertrude – Trudo. Moja mama se je rodila 7. marca 1925 v Murski Soboti.
Otroci so odraščali v večjezičnem okolju. Doma in v okolici so govorili slovensko, prekmursko, nemško in madžarsko, v šoli pa so se učili tudi francoščine in latinščine. Učili so se glasbe in različnih praktičnih opravil ter pomagali pri delu v hiši in okoli nje. Moja mama je igrala klavir in še en instrument. Poleti so pripravljali ozimnico, vlagali kumarice in kuhali marmelade.
Tri dekleta v družini so se morala naučiti vseh gospodinjskih opravil, pa tudi pletenja, šivanja in vezenja. Vsaka hči je morala na svojo posteljnino izvesti začetnice svojega imena in si tako postopoma pripraviti doto, ki naj bi jo nekoč ob poroki odnesla s seboj v svoj novi dom.
Moja babica Yolan Heimer, mamina mama, je dekletom govorila:
»Čeprav vam danes vsega tega morda še ni treba znati, se morate naučiti. Vredno se je naučiti vseh gospodinjskih opravil – kdo ve, kje boste nekoč končale.«
Takrat seveda nihče ni mogel slutiti, kako preroške bodo postale njene besede.
Moja mama je končala srednjo šolo. Družina je skupaj hodila na izlete in počitnice. Vzgoja je bila stroga in meje jasno postavljene, vendar so otroci svoje otroštvo doživljali kot srečno: ob disciplini so bili del družine, v kateri so poznali toplino, bližino in ljubezen.
Vse to se je spomladi leta 1944 nenadoma končalo.
Konec aprila 1944 so madžarske oblasti Jude iz Murske Sobote in drugih krajev Prekmurja zbrale in zaprle v murskosoboško sinagogo. Od tam so jih odpeljali proti Čakovcu, nato pa prek Madžarske v Auschwitz-Birkenau.
Moja mama je v enem od intervjujev po vojni pripovedovala:
»V Birkenauu je bil krematorij. Iz dneva v dan sem opazovala prihajati nove transporte. Vsak dan se je slišalo kričanje žrtev. Nebo nad krematorijem je gorelo.«
Ko so se proti koncu vojne sovjetske enote približevale Auschwitzu, so nacisti začeli taborišče prazniti in zapornike pošiljati na pohode smrti ter v druga koncentracijska taborišča. Moja mama je imela, kot je pozneje sama pripovedovala, neverjetno srečo, da je ostala v Auschwitzu do osvoboditve 27. januarja 1945.
Sarika, njena sestra Lea in brat Lali so holokavst preživeli. Njuna starša sta bila umorjena v Auschwitz-Birkenauu, najmlajša sestra Gertrude – Truda pa je umrla v Bergen-Belsnu. Tudi na desetine članov njune širše družine se ni nikoli vrnilo.
Leta 1945 so se preživeli začeli vračati domov. Lea se je zaradi posledic taborišča vrnila šele po približno letu dni, ki ga je preživela na okrevanju na Švedskem.
Ko so se vrnili v Mursko Soboto, njihov dom ni bil več takšen, kot so ga zapustili. V hiši so živeli drugi ljudje in preživeli člani družine so morali začasno poiskati drugo bivališče, dokler niso uspeli dokazati, da hiša pripada njim.
Ko so jo končno dobili nazaj, jih je čakalo nekaj nepričakovanega. V hiši so našli svoje fotografije, družinske slike in del posteljnine. Med njo je bila tudi tista posteljnina, na katero so dekleta pred vojno vezla svoje začetnice in jo pripravljala za svojo doto.
Predmeti, ki so nekoč pripadali povsem običajnemu družinskemu življenju, so po holokavstu postali priče sveta, ki je bil skoraj popolnoma uničen.
Moja starša sta pozneje svoje življenje začela znova v Izraelu. Oče se je iz Češkoslovaške priselil leta 1946, še pred ustanovitvijo države Izrael, mama pa je prišla leta 1949. Oba sta prišla brez družine, brez pravega doma in brez znanja hebrejščine. Spoznala sta se, se poročila in si ustvarila novo družino.
Rodila sta se jima dva otroka: moj starejši brat Yoram in jaz. Odraščala sva brez starih staršev, saj jih je najina družina izgubila v holokavstu. Mama pa je vse življenje ohranjala stike s sorodniki v Sloveniji in jih tudi obiskovala.
Moja starša danes nista več živa. Mama je umrla pred osemindvajsetimi leti, oče pa deset let za njo. Nenavadno in ganljivo je, da sta oba umrla na isti datum, 20. marca, le da z desetletnim razmikom.
Za njima pa je ostala velika družina.
Imela sta devet vnukov: moj brat tri otroke, jaz pa šest. Danes je v družini že šestnajst pravnukov.
Lali, mamin brat, je ostal v Sloveniji. Poročil se je z Gabico in imel tri otroke: Trudo, Evo in Janza. Rodili so se jim tudi trije vnuki.
Lea, mamina sestra, se je poročila s Slavkom Staretom. Imela sta tri otroke: Milana, Oskarja in Yolan. Leta 1966 je Lea s svojimi tremi otroki prišla v Izrael. Otroci so si ustvarili svoje družine in rodilo se je enajst vnukov, danes pa so tu že tudi pravnuki. Oskar živi med Slovenijo in Izraelom.
Še vedno imamo sorodnike v Murski Soboti in Ljubljani.
Naše »pleme«, kot mu rada rečem, raste in raste.
In prav v tem vidim naš odgovor na zgodovino. Družina, ki bi morala po načrtih nacistov izginiti, obstaja naprej. Iz peščice preživelih so nastale nove generacije, novi otroci, vnuki in pravnuki, ki živijo v Sloveniji, Izraelu in drugod.
To je naša zmaga: zmaga življenja nad uničenjem, dobrega nad zlom, svetlobe nad temo ter upanja in kontinuitete nad obupom.
Aviva Koren, rojena Klein
Izrael, potomka družine Heimer–Fürst in druga generacija preživelih holokavsta
