Mažijeva druga mama - rešitev Tomaža Zajca v Ljubljani
Tomaž Zajc se je rodil 2. maja 1939 v Ljubljani. Njegova mati Regina Zajc je bila iz ljubljanske judovske družine Steinberg; njen oče Viljem/Wilhelm Steinberg je bil solastnik in nato direktor Tovarne kleja v Zeleni jami. Tomažev oče Ladislav Zajc je bil bančni uradnik. Družina Steinberg se je že leta 1921 pokristjanila, vendar to med nacističnim preganjanjem ni pomenilo zaščite: po nemški zasedbi Ljubljane je judovsko poreklo postalo smrtna nevarnost.
Leta 1941 je pri Zajčevih kot Tomaževa varuška in vzgojiteljica začela delati Elizabeta Savica Rožanc, rojena leta 1920 v Ljubljani. Bila je komaj na začetku odraslosti; vojna ji je prekinila študijske načrte in jo prisilila, da si poišče delo. Med otrokom, ki so ga klicali Maži, in varuško se je sletla vez, ki je v odločilnem trenutku postala vez preživetja.
Po kapitulaciji Italije in nemški zasedbi Ljubljane so se aretacije Judov zaostrile. Tomaževe stare starše, Viljema in Lili Steinberg, so aretirali že konec leta 1943 oz. v začetku leta 1944 in deportirali v taborišča, česar nista preživela. Dne 12. septembra 1944 je gestapo prišel tudi po Zajčeve na Resljevo ulico 8. Naključje je hotelo, da je Savica prav tisto noč prespala pri družini, čeprav je bila običajno pri njih samo čez dan.
Ko se je začelo razbijanje po vhodnih vratih, je Savica pograbila petletnega Tomaža in stekla na kuhinjski balkon. Z otrokom v naročju je splezala na balkon sosednjega stanovanja, kjer so ju sprejeli znanci Zajčevih. Ko so aretirane odpeljali in se je hiša umirila, sta se Savica in Tomaž še v temi odpravila proti Tivoliju. Tam sta v pritličju Tivolskega gradu kot mestna najemnika živela Savičina starša, Miha in Ema Rožanc.
Rožančevi niso oklevali. Tomaža so sprejeli in pripravili zgodbo, ki ga je rešila: sosedom in znancem so ga predstavili kot Savičinega prikrivanega nezakonskega otroka. Tako je Tomaž Zajc postal Tomaž Rožanc. Sosedje so verjetno razumeli, da zgodba ni resnična, a so molčali. S tem so tudi sami postali del tihe mreže zaščite, v kateri je bil molk lahko vprašanje življenja ali smrti.
Pri Rožančevih je Tomaž živel do konca vojne. Spominjal se je topline Savice, »oča« Mihe in Eme, sosedov v Tivoliju, otroških opravil in plašča, ki mu ga je Savica sešila iz vojaške odeje ter nanj prišila zlate gumbe z oficirske uniforme. V svetu, ki mu je vzel družino, dom in varnost, mu je Savica ustvarila drugo otroštvo: skrito, nevarno, a polno ljubezni.
Najbolj srečen dan njegovega življenja je bil 17. julij 1945. Tomaž je sedel ob kuhinjskem oknu v Tivolskem gradu, ko je na poti h gradu zagledal izčrpano, shujšano žensko. Ko jo je prepoznal, je stekel ven. Bila je njegova mati Regina, ki se je vrnila iz internacije in ga klicala z domačim imenom: »Maži! Maži!« Tomažev oče Ladislav se je iz Dachaua vrnil že nekaj tednov prej; vrnila sta se tudi njegova teta Lidija in stric Ludvik.
Savica Rožanc je po vojni vse do svoje smrti ostala del Tomaževega življenja. Njegovi starši so jo šteli za svojo pohčerjenko. Po vojni se je kmalu poročila z Istvanom Horvathom, živela z njim v Vojvodini in se leta 1958 odselila v ZDA, kjer je leta 2009 umrla. Tomaž Zajc je postal profesor geografije in strokovnjak za turizem, se poročil in imel 2 sinova in vnuke. O Savici je vedno govoril preprosto: »Bila je moja druga mama.« Tomaž je umrl 13. decembra 2023 v Ljubljani in je pokopan na ljubljanskih Žalah.
(po zapisu Irene Sumi)
