Slovenska postaja na poti do preživetja
Zgodba otrok iz Lesnega Brda je ena najganljivejših in hkrati najbolj navdihujočih zgodb, povezanih s Slovenijo v času holokavsta. Je zgodba o otrocih, ki so izgubili domove, o ljudeh, ki so jim pomagali, in o poti, ki je iz obupa vodila k preživetju.
Po nacistični priključitvi Avstrije leta 1938 so se judovske družine po vsej srednji Evropi znašle pred vse hujšim preganjanjem. Otroci so bili izključeni iz šol, družine so izgubljale delo, domove in državljanske pravice. Mnogi starši so v obupu iskali poti, po katerih bi lahko svoje otroke spravili na varno. Ena od teh poti je vodila preko ozemlja Kraljevine Jugoslavije proti Palestini.
Pomembna postaja na tej poti je bil Maribor. Leta 1940 je v mesto prispelo šestnajst judovskih deklet iz Avstrije. Med njimi je bila tudi Sonja Borus, pozneje Shoshana Harari. Na meji jim je pomagal slovenski carinski uradnik Uroš Žun, ki je kljub tveganju omogočil njihov prehod in stik z judovsko skupnostjo v Mariboru. Zaradi svojega poguma je bil pozneje priznan kot Pravični med narodi. Dekleta so v Mariboru našla začasno zatočišče pri članih tamkajšnje judovske skupnosti, posebej pri družini Marka Rosnerja, ki jim je pomagala nadaljevati pot proti Zagrebu.
Po napadu sil osi na Jugoslavijo aprila 1941 se je položaj dramatično poslabšal. Skupina judovskih otrok in mladostnikov, večinoma iz Avstrije in Nemčije, se je znašla v Zagrebu na ozemlju Neodvisne države Hrvaške. Vodil jih je mladi vzgojitelj Joško-Josef Indig, ki je otroke skušal obdržati skupaj in jim najti varnejše zatočišče.
Ker je italijanska okupacijska cona ponujala več možnosti za preživetje kot območja pod nacistično in ustaško oblastjo, je skupino pripeljal v Ljubljansko pokrajino. Otroci so zatočišče našli v dvorcu Lesno Brdo pri Ljubljani, nekdanjem lovskem dvorcu v lasti ljubljanske škofije. Njihovo bivanje so omogočili predstavnik judovske organizacije DELASEM Evgen Bolaffio, številni posamezniki iz Ljubljane in posredovanje škofa dr. Gregorija Rožmana.
Med bivanjem v Ljubljani je Sonja Borus za svoj rojstni dan prejela dnevnik. V trenutku, ko je bila njena prihodnost negotova in ko je vojna razdirala svet okoli nje, je odprla njegove prazne strani in začela zapisovati svoje misli. Tako se je rodil dnevnik, ki ga danes poznamo kot Sonjin dnevnik.
V Lesnem Brdu je Sonja nadaljevala zapisovanje vsakdanjega življenja skupine. Pisala je o strahu in negotovosti, o prijateljstvih, ki so nastajala med otroki, o dolgih dneh čakanja in o upanju, da bodo nekoč našli varen dom. Njeni zapisi danes predstavljajo eno najdragocenejših osebnih pričevanj o otrocih iz Lesnega Brda in pozneje Ville Emme. Dnevnik je bil preveden v več jezikov, tudi v slovenščino v prevodu Jaše Denovška.
Lesno Brdo ni bilo pravi dom. Otroci in njihovi spremljevalci so morali stavbo šele pripraviti za bivanje. Učili so se, pomagali pri vsakdanjih opravilih, spremljali novice in čakali na dovoljenja za nadaljnjo pot. Kljub negotovosti so skušali ohraniti občutek normalnosti in skupnosti.
Julija 1942 je bila skupina premeščena v Villo Emmo pri Nonantoli v severni Italiji. Tam so otroci prvič po dolgem času živeli v okolju, ki je spominjalo na običajno življenje. Učili so se hebrejščine in italijanščine, obiskovali pouk, se pripravljali na prihodnost in sanjali o Palestini.
Toda tudi tam jih je vojna kmalu dosegla. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 so severno Italijo zasedle nemške enote. Otroci so bili znova v smrtni nevarnosti. Takrat so jim pomagali prebivalci Nonantole, duhovnik don Arrigo Beccari, zdravnik dr. Giuseppe Moreali in številni drugi pogumni posamezniki. Otroke so skrivali po domovih, samostanih in cerkvenih poslopjih ter jim pomagali pobegniti v Švico.
Vsi otroci iz Ville Emme so preživeli.
Po vojni je večina nadaljevala pot v Palestino, kjer so si ustvarili nova življenja. S seboj pa so odnesli tudi spomin na dolgo pot, ki jih je vodila preko Maribora, Ljubljane, Lesnega Brda, Nonantole in Švice.
Zgodba otrok iz Lesnega Brda nas danes opominja, da preživetje med holokavstom ni bilo samoumevno. Omogočili so ga posamezniki različnih narodnosti, ver in prepričanj, ki so bili pripravljeni pomagati. Je zgodba o pogumu, solidarnosti in človečnosti – ter o otrocih, ki so kljub vsemu ohranili upanje.
Povezave
https://visitnonantola.it/en/exhibition-the-jewish-children-of-villa-emma-1942-1943
