Naziv Pravični med narodi podeljuje Jad Vašem, center za spomin na holokavst v Jeruzalemu Nejudom, ki so med holokavstom tvegali življenje, svobodo ali položaj, da bi Jude rešili pred preganjanjem in smrtjo. Njihova dejanja niso bila nekaj simboličnega, temveč konkretna in nevarna: skrivanje ljudi, ponarejanje dokumentov, prevozi čez meje in kontrolne točke, prenašanje sporočil, iskanje hrane, zatočišč in varnih poti. V času, ko je oblast zahtevala sodelovanje ali molk, je bila vsaka takšna odločitev oblika upora; v nemških okupacijskih conah, po letu 1943 tudi v Sloveniji, je veljal zakon, po katerem je bilo za pomoč Judom zagroženo, da bodo tudi sami obravnavani kot Judje.
MedPravičnimi so tudi Slovenke in Slovenci in ljudje, rojeni na slovenskem ozemlju ali tesno povezani s slovenskim prostorom, čeprav so mnogi svoja junaška humana dejanja opravili drugod po okupirani Jugoslaviji ali Evropi: v Zagrebu, Beogradu, Skopju, Varšavi, Dalmaciji, na današnjem slovenskem ozemlju pa v Prekmurju in Ljubljani. Prihajali so iz različnih okolij: bili so uradniki, duhovniki, varuške, železničarji, diplomati, intelektualci, delavci, prijatelji, sosedje in znanci. Nekateri so pomagali posameznikom, drugi družinam ali skupinam beguncev. Nekateri so preživeli vojno, drugi so bili zaradi pomoči aretirani, mučeni ali ubiti. Skupno jim je bilo to, da so v času tolikšnega sistematičnega razčlovečenja brez omahovanja naredili, kar sta od njih terjali vest in humanost.
Uroš Žun: priznan leta 1987
Uroš Žun, pravnik in policijski uradnik, rojen leta 1903 v Radovljici, je leta 1940 v Mariboru pomagal 16 judovskim dekletom, ki so iz Avstrije bežale pred nacizmom. Čeprav je vedel, da s tem ogroža sebe in družino, jim je žigosal prepustnice, uredil začasno zatočišče in jim omogočil stik z judovsko skupnostjo v Mariboru. Po opravljenem junaštvu je bil tudi sam prisiljen v beg.
Boris in Žarko Dolinar: priznana leta 1993
Boris in Žarko Dolinar, brata iz družine slovenskega rodu, sta med vojno v Zagrebu pomagala Judom z izdelovanjem in posredovanjem ponarejenih dokumentov. S tem sta številnim omogočila umik iz nevarnosti in celo preživetje. Njuno delovanje sodi med pomembne primere reševanja Judov v času NDH, povezane s slovenskim prostorom glede na izvor in družinske vezi.
Zora Pičulin: priznana leta 1975
Zora Pičulin, rojena leta 1911 v Solkanu, je kot varuška pri judovski družini v Skopju leta 1943 rešila dveletnega Šaula. Ko so njegove starše odpeljali v smrt, ga je pretihotapila iz bolnišnice in ga po nevarni poti pripeljala v katoliški samostan v Letnici, kjer je našel zatočišče. Po vojni je pomagala najti njegove sorodnike.
Ivan Breskvar: priznan leta 1998
Ivan Breskvar, rojen leta 1905 v Ljubljani, je v Varaždinu pomagal rešiti otroka judovskih mater Zdenke Hary in Renate Rosner, ki sta bili odpeljani v Jasenovac. Otroka je na kolesu prepeljal na varnejše območje, kjer sta preživela vojno.
Andrej Tumpej: priznan leta 2001
Andrej Tumpej, duhovnik, rojen leta 1886 v Lovrencu na Dravskem polju, je med vojno v Beogradu pomagal Antoniji Kalef in njenima hčerkama. Priskrbel jim je lažne dokumente, s katerimi so preživele do konca vojne. Pomagal je tudi drugim preganjanim Judom; zaradi pomoči so ga aretirali in mučili.
Ivan in Ljubica Župančič: priznana leta 2001
Ivan in Ljubica Župančič sta rešila dečka Dana Stockhamerja. Njegova mati, babica in ded so bili umorjeni v Jasenovcu, oče pa je bil v nemškem ujetništvu. Župančičeva sta otroka vzela k sebi in ga pomagala prepeljati v Zagreb, kjer ga je do konca vojne skrivala Olga Rajšek Neuman.
France Punčuh: priznan leta 2004
France Punčuh, rojen leta 1902 v Gornjem Logatcu, je bil jugoslovanski diplomat in poslovnež v Varšavi. Poročen je bil z Judinjo Janino Glocer. Po nacistični okupaciji Poljske je pomagal ženi, sinu in številnim judovskim družinam: skrival jih je, jim priskrbel lažne dokumente, prevzemal njihovo premoženje, da bi ga zaščitil, oskrboval ljudi v getu in podkupoval nemške uradnike, da bi nekaterim omogočil pobeg. Umrl je med varšavsko vstajo.
Smiljan Franjo Čekada: priznan leta 2010
Smiljan Franjo Čekada, skopski škof in poznejši vrhbosenski nadškof, je med vojno javno nasprotoval rasizmu in pomagal judovskim otrokom v Makedoniji in na Kosovu. Skrival jih je v prostorih oba Katoliške cerkve v Skopju ter v samostanih v Letnici in Janjevu. Med rešenimi so bili tudi Šaul Gatenjo, Albert Musafia in Erika Weingruber.
Elizabeta Savica Rožanc Horvath, Mihael Rožanc in Ema Rožanc: priznani leta 2016
Elizabeta Savica Rožanc Horvath ter njena starša Mihael in Ema Rožanc so v Ljubljani rešili dečka Tomaža Zajca. Ko je gestapo ponoči vdrl v stanovanje njegovih staršev, ga je Savica spravila čez balkon k sosedom in nato k svojim staršem, kjer so ga skrivali do konca vojne. Njegove starše so odpeljali v taborišča, vendar sta preživela; drugi sorodniki pa so bili umorjeni.
Aleksander in Agnes Žilavec ter Jožef, Marija in Franc Fartelj: priznani leta 2017
Aleksander in Agnes Žilavec ter Jožef, Marija in Franc Fartelj so v Prekmurju pomagali Emeriku Hirschlu. Ko so se začele aretacije Judov v Murski Soboti, ga je prijatelj Ludvik Cigut opozoril na nevarnost. Hirschl se je najprej skrival pri Žilavčevih, nato pa je bil izdan in so ga odpeljali. A je med transportom pobegnil. Vrnil se je domov, kjer ga je do konca vojne skrivala družina Fartelj.
Ana Božič: priznana leta 2021
Ana Božič je delovala med Zagrebom in Ljubljano. Njena pomoč je bila povezana s pridobivanjem ponarejenih osebnih dokumentov in organiziranjem ilegalnih prevozov za Jude, ki so bežali pred preganjanjem.
Doroteja / Dorothea Sinigoi (Šinigoj) — priznanje junija 2026
Doroteja oz. Dorothea Sinigoi je povezana s čezmejnim prostorom Goriške, Trsta in Primorske ter z reševanjem Judov v času vojne. Leta 2026 je prejela priznanje Pravična med narodi, s čimer je njeno ime vključeno med tiste, ki so v času holokavsta tvegali lastno življenje, da bi rešili druge. Njeno priznanje je posebej pomembno tudi zato, ker opozarja na zgodbe reševanja na prostoru, kjer so se prepletali italijanska okupacija, nemški nadzor po letu 1943, begunske poti, lokalna pomoč in nevarnost deportacij.
Kdor reši eno življenje, reši ves svet.
