Jugoslavija - po letu 1945

Preživetje, odsotnost in spomin

Po letu 1945 se judovsko življenje na Slovenskem ni moglo obnoviti v predvojni obliki. Povojna obnova pa je potekala še v težkih razmerah. Holokavst je uničil večino skupnosti, preživeli so se vračali v razbite družine in v novi svet nejasnih lastniških razmer. V Prekmurju je holokavst pomenil skoraj popoln konec živih skupnosti. Stavbe pa so ostale le kot tihi pričevalci. V mnogih primerih ni bilo več sorodnikov, sosedov ali skupnosti, h kateri bi se lahko vrnili. Praznina je bila osebna in družbena– izginil je svet, ki je dajal pomen prostoru. Zaradi majhnosti skupnosti in prekinjenih družbenih vezi so mnogi izbrali odhod. Po letu 1948 je ustanovitev države Izrael številnim pomenila možnost za nov začetek. Drugi so se izselili v zahodno Evropo ali ZDA. Tisti, ki so ostali, so pogosto živeli znotraj omejenih družbenih krogov in  z malo javne vidnosti.

V socialistični Jugoslaviji je bila javna pozornost usmerjena predvsem v narodnoosvobodilni boj, medtem ko verske skupnosti niso imele vidnega prostora. Judovsko življenje se je zato pogosto umaknilo v zasebnost. Poleg tega so politične razmere po letu 1967, ko so bili prekinjeni odnosi z Izraelom, dodatno omejile povezave z zunanjim svetom. Za majhno skupnost je to pomenilo občutek izoliranosti in omejene možnosti za ohranjanje identitete.

Povojni čas je močno vplival tudi na judovsko materialno dediščino. Nekatere stavbe so bile nacionalizirane, porušene ali preoblikovane. Ohranila so se le nekatera pokopališča (med njimi npr.pokopališče v Rožni dolini pri Novi Gorici, ki ga je uničenja in preoblikovanja v zazidljivo območje s svojim prizadevanjem dobesedno rešil osebno Moša Pijade, ki je bil Jud), stavbe in predvsem predmeti, ki pričajo o preteklem življenju.

Kljub izgubam spomin ni izginil. Ohranja se v pričevanjih, imenih, redkih obredih in postopni obnovi dediščine. Judovsko življenje po letu 1945 na Slovenskem ni več zgodba množične skupnosti, temveč zgodba preživetja fragmentov– in prizadevanja, da se ohrani zavest o prostoru, kjer je bila nekoč živa skupnost.